Moja edina zaščita celih 10 let (morda celo več) je bil kondom, ker je takrat še veljalo, da sladkornim bolnicam tabletka sploh blizu ne sme. Kondom sva uporabljala striktno, nikoli od začetka do konca ampak le od začetka penetracije do konca. Morda je dejstvo to, da ob takšni zaščiti malenkost prilagodiš dogajanje, naju ni to nikoli motilo. Kondom se nama v 10 letih ni strgal niti enkrat, enkrat samkrat je zdrsnil dol, kar sva pravočasno opazila. Vedno sva kupovala tiste s spermicidom

, navadne, "anatomske" (to so tisti ki se najbolj prilegajo), vedno Durex. Kondom sva natikala izmenično, večinoma jaz, po uporabi sem ga tudi vedno zavozljala in preverila če balonček drži zrak - sliši se sicer hecno vendar tudi snemavanje in pospravljanje dotične zadeve postane postkoitalni del seksa.
V 13 letih kar sva bila skupaj (na začetku sva kondom uporabljala neredno) nisem zanosila, kasneje v odnosih z ne stalnim partnerjem ob redni uporabi kondoma tudi ne, ampak ne izključujem možnosti, da te možnosti sploh nimam, ker nimam otrok da bi potrdila nasprotno in jih tudi še nisem poskušala imeti...
Zdaj imam tabletke, občutek z in brez se po moje ne razlikuje toliko, morda je nekoliko več sproščenosti s packanjem, saj imaš večji občutek varnosti. Ker otrok ne želim, sem dosledna, dosledna do te mere, da vem da sem naredila vse kar sem lahko in sem to naredila prav. Nikakor se s tem ne igram, pozabim tablet in potem rečem ah bo že. Če pozabim tablet vzamem ostale po navodilih in do konca cikla vztrajam na kondomu kot dodatni zaščiti. Metoda "prekinitve" in "pazenja" je za moje pojme dobra le za tiste, ki otroka hočejo po načelu ko bo bo, zame to ni resna zaščita. Splav sicer zelo podpiram, vendar ga pri sebi ne bi prenesla kot PKT zaradi šlamparije.
Na zadevo pa trenutno gledam tako, da če se bo ugnezdilo skoz tisti manj kot 1%, mi je pa namenjeno, kljub mojim prepričanjem.