Sama se strinjam z Ingo, imam zelo podobno mnenje glede poroke. Nikoli
nisem, tako kot nekatera dekleta, sanjala o razkošni poroki, v bistvu
sploh nikoli nisem preveč razmišljala o teh zadevah. Sem bila pa tudi
sama ravno to soboto na poroki svoje sestrične in sem se nekako nevede
malo poglobila v te zadeve.
Poroka mi ne pomeni neke prelomnice v življenju, se mi pa vseeno zdi,
da gre za nekakšno globljo potrditev partnerske zveze, tudi za izkaz
velikega zaupanja in predanosti, saj s poroko človek pridobi neke
določeno odgovornost, z njo pa tudi priseže svojo (večno?) ljubezen.
Se mi pa zdi, da so poroke dan danes izgubile tisti čar, saj vedno manj
zakonov dejansko vzdrži do konca. Sama sem iz družine kjer ni bilo
nikoli ločitev in bi bila vesela in ponosna, če bi uspela to tradicijo
speljati naprej.
Si pa ne želim tiste klasične poroke, nisem verna, niti krščena in
torej zame cerkvena poroka odpade, bi se pa mogoče prilagodila, če bi
bilo partnerju res ogromno do tega. Poročni dan bi si rada zapomnila
kot ogromno zabavo, kjer sem bila obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada.
Vse skupaj si predstavljam na lep poletni dan, nekje v naravi pod
belimi šotori, dobra glasba in tako dalje ... zdej sm kr mal
zafantazirala.

Uglavnem, poroka se mi ne zdi nuja in tudi izvenzakonska zveza je ravno
tako enakovredna, se mi pa vseeno zdi to lepa potrditev ljubezni pred
sorodniki in prijatelji in z veseljem bom nekoč dočakala tudi svojo, s
človekom, ki ga bom želela ob sebi za vedno.