Partnerjev otrok iz prejšnje zveze

.

No ja, jaz bi bila bolj previdna, podano je bilo premalo informacij. In če ima človek hudo travmo, ni prav kar odkorakati od njega. Ljubezen oz. partnerstvo je sprejemanje, ne pričakovanje in igra po pravilih.

Jasno pa, da je treba raziskati, za kaj gre in posledično primerno ukrepati. Razhod seveda ni izključen, če se dokaže da je šlo za namerno laganje in prikrivanje, z neko drugo osnovo.

Predlagala bi v bistvu konkreten pogovor - pojasnilo lastnega počutja (kako se ona ob tem počuti prevarano, izdano), in da bi rada razumela zakaj je, do tega prišlo, da bosta lahko reševala situacijo. Pomembno je da razume, da ne glede na njegove razloge, ni ona nič manj prizadeta ali da mora to kar sprejemati. Pojasnilo je dolžan in v kolikor potrebuje pomoč v zvezi s tem, so tu terapevti ki so specializirani za to. Če pa zavraća vse možnosti pogovora in reševanja situacije in jemlje za samoumevno da ona razume da ima on skrivnosti, ki so v bistvu njegova stvar, pa to res nima prihodnosti. Ker potem nima tak odnos samo do dotične situacije, ampak lahko ga ima še do marsikatere druge situacije, dogodka ipd. kar pa odraža značaj človeka, ki najverjetneje ni primeren za resno, povezano, dlje trajajoče, zrelo partnerstvo.

Se podpišem pod Tikko - če sta že par let skupaj, se splača poskusit s partnersko in pogledat, kaj se da naredit, da se razmerje obdrži. Res je, da je to velika stvar, da ji toliko časa ni povedal, ampak bog ve, kaj ga v to vodilo. Za razčistit. Razhod tudi po tem ni izključen, v kolikor bi se pokazalo kaj, kar ni ok.

MeiMei, morda si terapijo malce čudno predstavljaš. In ja, ravno zato, ker se skušam vživet v ljudi, s katerimi se pogovarjam, sem točno za to situacijo napisala tako kot sem. 

Kar se tiče terapije: namenjena je podpori partnerjema, če še želita biti v zvezi in karkoli razčistiti/izboljšati. Tu ne gre za enostransko jokanje enega (v tem primeru njega) in enostransko tolaženje le-tega s strani drugega (v tem primeru ona). Terapija nudi varen prostor, kjer si lahko partnerja povesta vse (če jima seveda terapevt ustreza, ampak to je drugo vprašanje), terapevt pa je tu v funkciji postavljanja pravih vprašanj, ki so natančno ciljana in imajo svojo vrednost/namen. Ob tem lahko partnerja potem vsak zase razmišljata (in potem tudi skupaj), kaj jima določena stvar/proces pomeni, terapevt pa je obenem tudi v funkciji nekakšnega "mediatorja", pomaga "prevajati" partnerja enega drugemu.

Kar se tiče vživljanja; jah glej, ne moreš vedet, kaj ima moški za sabo v življenju. Tu pišem iz njegovega vidika, ker težava izvira iz njegove strani. Lahko da je to človek, ki je sicer izredno negujoč, pa vendar hkrati tudi izjemno boječ, nezaupljiv. Zakaj je do tega prišlo, bog ve - morda psihične (bognedaj da kaj drugega) zlorabe v otroštvu, morda izredno zlorabljajoč odnos iz strani matere njegovega otroka do njega in otroka, lahko... imaš ogromno možnosti. 

In še enkrat: velika stvar je to, da ji je povedal po tolikih letih. Tega ne moreš kar pomest pod preprogo in rečt "okej, hvala, da si mi povedal, zdaj pa je vse v najlepšem redu in greva dalje". To bi naredil kvečjemu človek, ki je izredno submisiven v odnosih (kar pa je že dokaj izkrivljen odnos). Je večletno prikrivanje, kar izredno boli, zamaje celotno doslej pridobljeno zaupanje med partnerjema. Kot pravim, če je volja še nadaljevati to razmerje (lahko pa da je razmerje drugače lepo in negovalno za oba partnerja, kaj pa veš?), se splača najprej obiskati družinskega terapevta. Konec koncev v življenju ni nekih popolnih pravljic, vsak s seboj nosi določeno psihično prtljago, kaj pa z njo naredita na dolgi rok skupaj s partnerjem, je pa tisto, ki v veliki meri pokaže, kakšne kakovosti je zveza. Vsi imamo vzpone in padce, pomembno je, s kom jih delimo in kako jih prenašamo.

In če mene osebno vprašaš, kako bi reagirala na takšno partnerjevo razkritje - razkurilo bi me tako, da bi ga ubila že s pogledom, potem pa se verjetno ne bi hotela več pogovarjat in bi ga samo odslovila skozi vrata in mu rekla, da se pogovarjava naprej čez tri mesece, do takrat pa naj me ne kontaktira niti enkrat. Ampak to je samo moj način odzivanja, ki tudi ni idealen (s tem namreč preprečiš možnosti za "pohladitev juhe" - nadaljevalne pogovore, ki lahko pripeljejo k ugodni rešitvi situacije). Se tudi sama še učim na tem področju, za obravnavan primer pa sem preprosto podala odgovor, ki se mi zdi najbolj optimalen.

Ne vem kakšna je zgodba za tem, ampak če izhajam iz sebe in svojih 'okostnjakov v omari' ter če bi me moj sedanji partner zaradi njih na vrat na nos zapustil, obupal nad menoj, potem ne bi bil pravi partner zame. Jasno pa, če bi jaz vzela za samoumevno, da to sprejema, ne glede na to, da ga to lahko boli in vznemirja, pol pa jaz ne bi bila prava zanj. Ne bi bila prava, če bi si mislila take it or leave it, z menoj ni nič narobe.

Pri razmerjih je težko posploševati in delati enosmerna pravila, z leti se pa tudi naučiš, da je zelo težko najti pravega partnerja zase in ko ga najdeš, se je zanj potrebno in vredno potrudit. To je lahko the case, ko vse štima, ampak je zdaj to prišlo na plano in je potrebno razsikati, preden vržeš puško v koruzo (MHO, pa imam nekaj dolgoletnih zvez za seboj in zdej sem v eni, ki terja mnogo truda, da se jaz spremenim in delam na sebi, da bo najino partnerstvo boljše in bolj srečno).

Se strinjam, da je to zelo velika skrivnost, in zelo se strinjam, da je iskrenost v partnerstvu na prvem mestu, ne bi pa na osnovi danih informacij sklepala, da je ta zveza zanič. Spet, vsaka bolečina in travma je subjektivna, zakaj on to doživlja kot boleče, toliko, da mora skrivati, ne more presojati nihče, partner pa se lahko odloči ali je razlaga in vložen trud, da se situacija reši v prid obeh vreden napora.

To je to

Terapija je nekaj, kar dandanes nima dovolj velike teže v naših življenjih. To ni nekaj kar je za šibke ali čudne, ampak nekaj kar skoraj brez izjemeizboljša VSAK partnerski odnos (če sta seveda oba za to, da izboljšata odnos na tak način). Tudi samostojna terapija ima nore učinke na partnerstvo, ker vedno je treba začeti reševati pri sebi.

In razen tega, vse preveč krat poskušamo tujo bolečino preslikati nase ter jo poskušati razumeti, a jo hkrati mnogokrat  ravno zato omalovažujemo, ker preprosto nimamo istega ozadja in značaja kot oseba, ki jo 'ocenjujemo'. To je pogosta napaka. Vsak ima svojo zgodbo, izkušnje in travme, dogodke, bolečine. Postavljati se v položaj nekoga je izjemno neustrezen način ocenjevanja bolečine in razlogov za določena dejanja. Vsaka naša presoja, ocena in s tem predvidevanje, kako bi se morala ta oseba v določeni zadevi vesti, je lahko izjemno krivična.

.