Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Je lahko prva zveza, uspešna zveza?

Pojdi na stran 1 , 2
Neodločna
Starost: 27Pridružen: 24. jan 2014Prispevkov: 5Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jan 2014 12:28
Povezava do prispevka

Živjo, sem nova na tem forumu. Odločila sem se pisati ker imam določene probleme in ne vem s kom se pogovoriti. Stara sem 21 let in sem skupaj s fantom dve leti in pol. On jih ima 30 in je moj prvi resen fant. Zelo lepo se ujameva, si zaupava, vse delima en z drugim, imava isti smisel za humor, se imava neskončno rada. Ampak že od samega začetka imava določene probleme. Ne vem ali je kriva razlika v letih, ali imava samo drugačen pogled na določene stvari. Veliko sva se že prekregala, večinoma zaradi nepomembnih stvari.

No, zadnje čase pa sva se veliko pogovarjala tudi o skupnem življenju, otrocih..njegova želja je, da bi si čim prej ustvarila skupno življenje. Če pomislim na začetek najine zveze sem že od vsega začetka tudi jaz imela podobne želje. Ampak zdaj ko pomislim, ne vem če sem prepričana da si tega želim. Pri 21 ne bi rada vlagala denarja za skupno stanovanje, čez dve leti ko končam študirat ne bom še pripravljena imet otrok, ker si tega ne želim. v prihodnosti ja, ampak ne v kratkem. imam občutek kot, da če se zdaj ustalim s svojim fantom bom vedno nekaj pogrešala, vedno mi bo nekaj manjkalo. Ne vem kaj točno, mogoče malo več spontanih trenutkov, potovanj, žurov in podobno. Moj fant je zaposlen in dela veliko.

To me sploh ne moti, ima 30 let in sem vesela da delo sploh ima in da ga rad opravlja. ampak sem potem jaz pri 21 veliko prikrajšana zaradi tega. ne moreva kar it na potovanje kadar se nama zaljubi, na take žure kot bi jaz rada šla se njemu ne ljubi več, zaradi njegovega dela skupni čas preživima več ali manj zvečer pred TV, ker je on utrujen, tudi seksava bolj malo ker se njemu po 10 urah dela ne ljubi,itd... Jaz ga imam rada, neskončno in si želim z njim ustvariti družino in vse. ampak v podzavesti imam občutek da se bom vedno spraševala kako naj vem da je on pravi, najine zveze ne morem primerjati z nobeno, ker nisem imela nobenega fanta pred njim, sem bila od vedno za žur in sem se tudi na tem področju dokaj umirila, tudi zaradi njega. seveda grem ven tudi s prijateljicami, ampak ni isto.

Od vedno sem bila mišljenja, da prvi fant ne more bit zadnji. da je treba v življenju si dat malo "duška", se razdivjat, poskusit različne stvari in se s tem sam sebe oblikovat, spoznat kaj si v življenju sploh želiš,..Vse to sem povedala tudi njemu in me razume. povedal mi je, da se je že od začetka bal, da bom enkrat imela take pomisleke. Ampak ko pride do odločitve izberem vedno njega. Ko sem sama imam polno dvomov, ko sem pa znjim si mislim, samo on je pomemben, takega fanta kot je on, pošten, delaven, prijazen, dobrosrčen, mu zaupam, ne bom nikoli našla. ampak v našo zvezo nisem 100% prepričana.

Zanima me kaj ve mislite na to? Vem, da so pari, ki so skupaj že od srednje šole in je zveza uspešna. ampak vseeno, kaj mislite na to da začneš zvezo že pri mladih letih, ima več možnosti da je uspešna ali ne?

 

Zaradi lažje berljivosti dodani odstavki.
Tanja

Nazadnje urejal/a Tanja 24. jan 2014 21:46; skupaj popravljeno 1 krat
0
Nazaj na vrh
Aion
Starost: n/aPridružen: 9. jul 2013Prispevkov: 511Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jan 2014 17:58
Povezava do prispevka

Ravnokar kofetam, pa ti bom na kratko podala mnenje (ne, nisem dežurna na podforumu Odnosi in osebna rast, rada ga pa berem smiley).

Najprej je treba pohvaliti tvojega fanta, ogromno dela, ima načrt, želi si družino ... No, kolikor gledam okoli sebe, se taki tipi pojavijo, ko dopolnijo starost vsaj 35 let (obstajajo izjeme!). O zvezah v mladih letih (recimo v srednji šoli) vem to, da če sta oba približno na enaki razvojni stopnji in se skupaj razvijata, potem ponavadi tudi ostaneta skupaj. Če pa je ta razvoj neenakomeren, je razhod nujen (praviloma se zgodi pri koncu fakultete, če ne že prej). 

Na uspešnost zveze vsekakor vpliva zrelost. Če je mlajša oseba dovolj zrela oz. starejša oseba dovolj nezrela, da se ujameta, predvidevam, da lahko odlično harmonirata. In ja, tudi prva resna zveza je lahko zadnja, ne glede na razliko v letih smiley.

Pomisleki, ki jih imaš pričajo o tem, da si zelo mlada. Naj te potreba po 'uživanju življenja' in onem, da se je treba 'znoreti' ter da je sosedova trava bolj zelena, ne zavedejo. S partnerjem imata trenutno opraviti z zrelostno razliko, ki pa je premostljiva. Verjetno tudi njega žre toliko kot tebe. Prepričana sem, da od tebe ne zahteva, da greš naslednje leto rodit, etc. Poskusita pa določiti neko obdobje, kdaj bi ti to bilo sprejemljivo (na tak način se ljudje, ki radi načrtujemo, pomirimo). Enako za ostale zadeve. 

Malo me bega, da nisi 100 % prepričana, da je to to. Po eni strani bi ti katera rekla, da pri teh letih ne moreš biti prepričana, po drugi strani bi bilo pa dobro, če bi se s tem manj obremenjevala. Raje se osredotoči na to, kako biti s partnerjem na isti valovni dolžini, da ti ne bo še kdaj presneto žal. Menim, da bi fant od tebe rad občutek gotovosti, kajti ta bi/ne bi je za odnos zelo strupen. Če ga imaš rada, si to brezpogojno zasluži.

Upam, da sem kaj pomagala s svojo pisarijo, ki je daljša od načrtovanih par stavkov. smiley

0
Nazaj na vrh
Neodločna
Starost: 27Pridružen: 24. jan 2014Prispevkov: 5Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jan 2014 22:57
Povezava do prispevka

Hvala za odgovor Smile Se strinjam z vsem napisanim. Verjetno res vse preveč premlevam in razmišljam. Tudi mene skrbi moja nesigurnost in sem tudi zaradi tega glede vsega odkrita s vojim fantom. vem da mu verjetno ni najlažje poslušati o tem, ampak se mi ne zdi pošteno da bi svoje dvome skrivala. Pomeni mi preveč da bi se lahko glede naju odločila kar iz danes na jutri. Mislim da je prav, da vztrajam in se trudim za našo zvezo, ker se zelo dobro ujameva. skrbijo me bolj moji dvomi ki se večkrat pojavljajo in res ga ne želim nekega dne prizadeti. Vem da sem še mlada in se še razvijam in da ko ga enkrat "dohitim" bo bolje Smile Sem poskušala veliko razmišljati o tem kaj bi v resnici rada in mi to ne prinese odgovora. Tako, da bo verjetno res najbolje, da o tem sploh ne razmišljam in vidim kaj bo..

Hvala ti za čas ki si si ga uzela za odgovor Smile

0
Nazaj na vrh
Aion
Starost: n/aPridružen: 9. jul 2013Prispevkov: 511Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 25. jan 2014 15:03
Povezava do prispevka

Zelo zanimiva formulacija za vajino zvezo - 'naša zveza'. smiley Ja, kar potopi se v to kar imaš/imata, lahko odkriješ nesluteno bogastvo, ki si ga iskala vsepovsod drugod. Prepričana sem, da si ravno v pravih letih, da se boš našla in definirala - been there, done that. smiley

Z veseljem, še kdaj! smiley

0
Nazaj na vrh
meme
Starost: n/aPridružen: 24. avg 2011Prispevkov: 1393Kraj: /Status:Offline
Objavljeno: 25. jan 2014 16:42
Povezava do prispevka

Jaz ti na podlagi svoje izkušnje lahko povem, da ko sem se enkrat začela spraševat podobna vprašanja kot se jih sedaj ti (ali je to to, a bom kdaj pogrešala da se nisem dovolj izživela, spoznala še kakšnega drugega fanta, ipd) je to pomenilo začetek konca.

S prvim fantom sva bila skupaj 3 leta in pol, starostne razlike ni bilo, sva se tudi relativno dobro ujela (oziroma se mi je takrat zdelo, kot da sva se). Po določenem času pa se mi je začelo vse skupaj malo podirati, imela sem drugačna pričakovanja kot on, nekako vedno bolj sva se oddaljevala (čeprav si tega noben ni hotel priznati). 

Naredila sva 2 pavzi, po prvi sva v parih dneh bila nazaj skupaj, kot da je vse super in da se ni nič zgodilo, no po drugi pavzi (ki je bila kakšne pol leta kasneje), pa mene ni bilo več nazaj. Ugotovila sem, da so bili občutki 'ali je to to in ali bom kdaj se spraševala, zakaj nisem bila z nobenim drugim in podobno' premočni in da enostavno ta zveza ni vse tisto, kar bi si jaz želela. Dokler je bila, se mi ta vprašanja niso porajala, ker sem enostavno čutila, da drugega ne rabim.
Pa drugače nisem oseba, ki bi z navdušenjem iskala kakšnega novega človeka v svojem življenju, ker imam rada majhen krog ljudi, na katere sem  navajena in ob katerih se počutim sproščeno in dobro, tako da sem s tem korakom šla totalno izven svoje 'comfort zone'. Tudi ni se mi luštalo po tem, da bi bila z drugimi v fizičnem smislu (npr. da bi imela kak one night stand, flirtanje ipd...), ugotovila sem, da je bil odnos tisti, ki je bil problematičen.

Mene je najbolj zanimalo ali sva midva sploh še skupaj ker se imava rada, ali le zato, ker sva en drugega navajena in nobenemu ni tako slabo, da bi šel narazen (hkrati pa ni popolno in oh in sploh, kot pričakuješ, da naj bi bilo). Zato sem se nehala spraševat in končala zvezo. Moram rečt, da mi ni bilo nikoli žal, da sem to storila, pa je bil tudi moj ex zelo dober fant, ki bi naredil ''vse'' zame, ampak to ni bilo to.

Ne pravim ti, da je tvoja situacija enaka moji ali da tudi tvoji pomisleki vodijo v enako smer, kot so moji (daleč od tega!), sama najbolje veš kako vajina zveza funkcionira. Priporočam ti, da si vzameš nekaj časa zase in dobro razmisliš, kaj si zares želiš.

0
Nazaj na vrh
Neodločna
Starost: 27Pridružen: 24. jan 2014Prispevkov: 5Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. jan 2014 12:00
Povezava do prispevka
Tocno taksne dvome imam tudi jaz, bojim se ker nisem prepricana ce sva samo prevec navezana ali gre za realna custva. Tudi jaz sem fantu predlagala pavzo, da malo razmislim cesa si sploh zelim, da mogoce vidim naju se v drugacni luci, vendar on ne verjame v pavze in je rekel da mu ta ideja ni vsec. Pri naju je malo problem ker on stvari dojema povsem drugace kot jaz. Ko sem se mu zaupala o svojih dvomih in da si zelim pavze je rekel da pavze on noce in ker mi je bilo res hudo, oba sva mocno jokala in takrat sem si rekla da ga imam prevec rada in ne morem brez njega. Ampak moji dvomi niso kar izpuhteli. Po njegovem obnasanju pa jih sploh nikoli ni bilo. Sedaj imava moznost, da bi se skupaj vselila v eno stanovanje, ki je od moje druzine. Potrebno bi bilo kar nekaj prenove ampak je moje mnenje da se da tudi z zelo malo vlozka stanovanje urediti tako, da bi se vanj lahko vselila. Potem bi lahko videla, ce nama zivljenje skupaj sploh ustreza in bi se lahko kasndje odlocila in stanovanje v celoti prenovila. Ampak on spet gleda na to drugace in nikoli o nicemer ne podvomi in bi rad ze sedaj stanovanje dodobra prenovil. Tako da se velikokrat soocava s takim nestrinjanjem...Najbolj me preprica to, ker vidim kako me ima rad in me noce izgubit in se velikokrat na koncu strinja z mojim predlogom, ceprav bi on kaksno stvar naredil drugace. Jaz ga ne zelim nikoli prizadet in vem da zahtevam dosti ko vztraja z mano kljub mojim dvomom. Pocutim se zelo krivo in slabo zaradi vsega tega, ampak ne morem se kar s prisilo nekaj odlociti.
0
Nazaj na vrh
MeiMei
Starost: 114Pridružen: 26. jan 2009Prispevkov: 3084Kraj: Here and now.Status:Offline
Objavljeno: 26. jan 2014 14:27
Povezava do prispevka

Mene pri tvojem pisanju bega to, da se zelo "obešaš" na to, da gre za tvojo prvo (resno) zvezo. Tak je že naslov teme in tudi v prvem sporočilu pišeš, da si bila "od vedno mnenja, da prvi fant ne more biti zadnji...".

Pomisli takole: ali bi bila bolj srečna z nekom, ki bi bil tvoj prvi fant in bi te imel prav tako zelo rad, hkrati pa bi bil tvojih let in bi lahko skupaj žurala, potovala itd.?

Po mojem mnenju je vrstni red partnerjev povsem irelevanten - če se ujameš s prvim, drugih pač ne potrebuješ, ne iščeš in ti ne manjkajo. Hočem reči, da če bi bila v svoji trenutni zvezi zadovoljna, verjetno takšnih dvomov in hotenj ne bi imela. Problem je IMHO torej v vajinem odnosu (in ne to, da je prvi po vrsti), ker ti iz njega ne dobiš vsega, kar pričakuješ. Razen, če ti je kvantiteta življenjskih izkušenj pomembnejša od kvalitete, nad čimer bi se (če je to res) po mojem morala nekoliko zamisliti. 

Pri vsem tem se mi zdi to, kakšen je fant do tebe (kako te ima rad, te noče izgubit, se ti prilagaja za ceno lastnih želja brez zamer in dvomov) povsem nepomembno - pomembno je, kakšna si ti do njega. Če v vajinem odnosu ni recipročnosti in sama do njega nisi takšna kot je on do tebe (ga imaš zelo rada, ga ne želiš izgubit, se mu prilagajaš za ceno lastnih želja brez zamer in dvomov) potem to ni enakovreden odnos in je (ne zameri) nekoliko egoističen s tvoje strani, ker ga vežeš nase bolj zaradi trenutne navezanosti in udobja kot zaradi resnične ljubezni in povezanosti, kar seveda ni pravično do njega. 

Kot nekdo, ki je v (prvi resni) zvezi že 12 let (od 16.leta) ti predlagam, da resno razmisliš o svojih željah, pričakovanjih in kakšna oseba hočeš biti. Vse razlike (oz. 99%) med partnerjema se da uskladiti, če imata oba za to željo in če je najpomembnejša stvar, ki ju veže to, da se resnično ljubita. Sliši se zelo klišejsko, ampak je zelo res. 

Vsekakor ti svetujem, da pod nobenim pogojem ne pristaneš na kakšne velike skupne investicije, če se ti porajajo dvomi o vajini zvezi - grozno bi bilo, da bi ostala skupaj zato, ker je on veliko investiral v stanovanje in bi se čutila dolžno ostati z njim zaradi tega. 

Dilema v kateri si, ni enostavna in jo po eni strani razumem. Lepo je žurat, potovat, spoznavat nove osebe in kraje...res pa je tudi to, da se moraš vprašati kaj je zate najbolj pomembno - kopica (potencialnih in potencialno dobrih) izkušenj ali to, da po koncu dneva pristaneš v objemu nekoga, s katerim sta usklajena.

Seveda pa ni nujno, da se to dvoje sploh izključuje - kot sem že omenila, se da vse zmenit in prilagodit, če le obstaja želja na obeh straneh. Ti se lahko prilagodiš v tej smer, da malo opustiš misel na spontana potovanja za dva tedna in gresta skupaj nekam takrat, ko on dobi dopust, on pa se lahko prilagodi tako, da včasih premaga svojo utrujenost in čas preživljata še kako drugače kot pred televizijo. 

Prvo in najpomembnejše pravilo pa je to, da sta drug do drugega absolutno iskrena v vseh svojih pričakovanjih in mnenjih, sicer se majhne in na videz nepomembne stvari in prepiri začnejo nabirati, kar se nikoli dobro ne konča. 

Če sem čisto iskrena in blunt, mislim, da narava tvojih dvomov nakazuje na to, da v tej zvezi nisi najbolj srečna (čeprav bi morda po zunanjih, družbenih merilih "morala" biti). Zelo me bega tudi, ko praviš: 

 Pri naju je malo problem ker on stvari dojema povsem drugace kot jaz. 

To ni majhen, ampak zelo konkreten problem, ki se zna v skupnem življenju izkazati za gromozanskega. Tukaj sicer ne navajaš ničesar specifičnega, ampak če tako misliš in če te to moti, potem res ne vem, kako vajine zveza funkcionira.

Lahko daš času čas, da se tudi sama še nekoliko izoblikuješ, lahko se preselita skupaj (brez velikih investicij!), da vidiš kako gre, morda pa si moraš priznati, da to ni to in da te bo pomanjkanje življenjskih izkušenj preganjalo vse življenje.

Kakorkoli, ne pozabi, da sta v odnosu dva in to upoštevaj pri vseh odločitvah. Ni hujšega kot to, da te nekdo "vleče za nos", čeprav morda nenamerno in brez slabih namenov, če v srcu ve, da mu partner ne ustreza. 

I do yoga so that I can stay flexible enough to kick my own arse if necessary.

Pain is inevitable. Suffering is optional.
0
Nazaj na vrh
Aion
Starost: n/aPridružen: 9. jul 2013Prispevkov: 511Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. jan 2014 16:01
Povezava do prispevka

Neodločna, šele v drugem postu si nam podala ključne informacije (glede na nova dejstva bi ti verjetno kaj drugega napisala)! Ne bom dolgovezila, ker je MeiMei napisala vse bistveno! Njen zapis je za meditirati.

Resnično si vzemi čas zase in premisli, kaj bi rada, pa četudi bo trajalo. Vmes pa upajmo, da ti odločitve ne bo olajšal fant, ker mu bo to visenje v zraku enostavno preveč naporno. 

Drugače pa, preden greš z nekom v veliko ali manjšo obnovo stanovanja, je potreben dogovor (pisni). Skupna vlaganja te lahko zavežejo bolj kot prstan na roki. Ko se ljudje ločujejo ali razhajajo (pri dolgoletnih zunanjih zvezah) je namreč največje jabolko spora prav skupno premoženje in seveda otroci. 

0
Nazaj na vrh
snezkaa
Starost: 33Pridružen: 26. jan 2014Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. jan 2014 17:04
Povezava do prispevka

Živjo!

Sem se prav zaradi tegale registrirala, ker sicer forum berem anonimno..

Odločitev je tvoja, tukaj pa je moja izkušnja:

Z bivšim, 6 let starejšim fantom, sva bila skupaj 8 let, od sredine moje srednje šole. Imela sva podobne probleme - on je bil enostavno vzgojen drugače kot jaz, prišel je iz "klasične" družine, kjer sta si bila starša zvesta (toda ne vem, če tudi zares srečna). Stabilnost in ustaljenost sta mu bili vrednoti, mene pa so mikala potovanja in da nikoli ne bi imela otrok. On je večino časa preživel ob delu na računalniku, za vikende je rad šel na obiske k svoji družini na drugem koncu države. Jaz sem hotela v hribe, na razstave in na morje.

Razen tega sva se imela res rada in sva dobro funkcionirala (kakšnih 5 let sva tudi živela skupaj), vse do najinega zadnjega skupnega leta, ko sem se nekako naveličala vsega skupaj in si zaželela biti samska (kot moja mati samohranilka, ki je večino življenja živela sama).

Takrat sva prekinila zvezo. Vlogo pri tem ima gotovo tudi moja mladost ob začetku zveze in da sva živela skupaj. Mogoče bi bila zgodba drugačna, če bi se spoznala 10 let kasneje. Toda 10 let življenja je kar veliko in vem, da ne bi bila pripravljena toliko časa čakati, da dozorim. Poleg tega se v 10 letih nabere preveč majhnih prepirov in zamer, da bi tak odnos laho ostal neokrnjen. Našla sem kup novih prijateljev, se začela zanimati za nove hobije, več potovati. Nisem si mislila, da bom sploh še kdaj hotela biti v zvezi, saj sem tako lahko zajemala življenje s polno žlico. Pa tudi nisem si mislila, da mi bo kdo kdaj tako predan kot je bil on.

Po kakšnih dveh letih samskosti pa mi je eden izmed novih prijateljev postal všeč in sva zdaj skupaj. In je super! Mislim, da me ima povsem enako rad kot me je imel bivši, samo da se sicer celo bolje ujameva, ker je bolj aktiven,  zanimajo ga podobne stvari kot mene, en drugega navdušujeva za nove hobije.. Zdi se mi, da sem zaradi njegovega vpliva bolj razgledana in vsestranska oseba. Imam ga zelo rada, vendar tokrat bolje vem, na kakšne kompromise sem pripravljena pristati in da obstaja več kot en človek, s katerim je možno imeti uspešno dolgotrajno zvezo (ne nujno doživljenjsko, ampak mogoče pa tudi :)).

Bivši ima tudi že kakšno leto punco, ki je značajsko baje podobna meni, in se dobro ujameta.

Moj edini problem je, da bivšemu še nisem povedala za novega fanta, saj je nekako pričakoval, da bom potem kar celo življenje sama in se ne bom nikoli več zaljubila. Tako da se počasi pripravljam na ta korak.

Če pomislim nazaj, imam precej lepih spominov, po drugi strani pa se sprašujem, ali sva sploh imela veliko skupnega. Mogoče kdaj celo sva, ampak sva se tekom let spremenila in oddaljila en od drugega. Verjamem, da je za oba bolje, da sva našla (ali pa še bova) partnerja, s katerima sva še bolj kompatibilna kot sva bila en z drugim.

 

Kakorkoli se odločiš, želim ti vso srečo in čimmanj spraševanja "kaj če..?".

Verjamem, da je res fejst fant, ampak tudi ni edini fejst fant na svetu.

 

0
Nazaj na vrh
Neodločna
Starost: 27Pridružen: 24. jan 2014Prispevkov: 5Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 27. jan 2014 10:35
Povezava do prispevka

Vem, da odgovora na internetu ne bom našla, mi je pa lažje če slišim še kakšno mnenje, zato hvala vsem!

Vem da dvomi ne prinesejo nič dobrega in se verjetno pojavijo ko nekaj ni vredu, ampak se velikokrat vprašam če sem samo jaz malo "čudna". Zato si dajam veliko podvprašanj - je krivo to da je to moja prva zveza, da sem ga spoznala v obdobju ko sem se še iskala in dozorevala in se bojim, da brez njega sploh ne vem kdo sem, da brez njega ne znam funkcionirat in mi ta misel ni všeč.

Jaz imam svojega fanta neskončno rada in me peče vest ko imam na momente takšne dvome. Ampak še vsakič, ko sva se ali skregala ali zdaj v zadnjem obdobju govorila in o koncu zveze in pavzah, pridem v obdobje ko spoznam, da brez njega ne morem in nočem bit. Ampak čez čas pridejo spet neki dvomi...Ne vem zakaj.

Vem, da me je težko razumet, ker se še sama sebe ne razumem. Zaradi sebe in predvsem zaradi mojega fanta morem čim prej razčistit stvari. In imam občutek kot da mi nobena odločitev ne bo prinesla zadovoljstva. Če ostanem z njim se bojim, da se bojo kljub mojim trudom dvomi vračali. Če ga zapustim pa imam občutek da bom to za vedno obžalovala.

0
Nazaj na vrh
meme
Starost: n/aPridružen: 24. avg 2011Prispevkov: 1393Kraj: /Status:Offline
Objavljeno: 27. jan 2014 13:17
Povezava do prispevka

Vsaka zveza je individualna, tako da lahko ti napišemo svoje izkušnje, vendar jih (žal) ne boš mogla aplicirat na vajino zvezo, ker je vsak človek drugačen in samo ti ''veš'', kako stvari med vama (ne)funkcionirajo. 

Vrjamem da si zmedena, sama sem bila pred popolnoma enako dilemo:

a) ostanem z njim, hkrati me ves čas obhajajo dvomi in se sprašujem, kaj bi bilo, če...

b) grem in za vedno obžalujem svojo odločitev

Kot sem ti že napisala, sem se jaz odločila za opcijo b), ker sem sama pri sebi ves čas vedela, da ne bo več dolgo trajalo, hkrati pa sem si lagala in govorila podobno kot ti (da mogoče sem pa samo jaz čudna, vsi ostali so dolgo skupaj in imajo sigurno podobne dvome itd in da je to nekaj normalnega, kar 'prebrodiš').

Še celo moje prijateljice so mi takrat govorile, da delam napako, ker želim it narazen, da tok fajn tipa pa ne bom več našla, da ga nikoli ne bom mogla pozabit itd... Zdaj se tem izjavam le še nasmehnem, odločila sem se čisto po svoji volji (čeprav sem bila takrat zelo zelo zmedena) in niti sekundo mi ni bilo žal. Pa ne zato, ker bi bil on slab fant, ampak zato, ker najin odnos ni štimal.

Zdaj sem s svojim (novim) fantom že 2 leti in pol in kljub problemom, ki sva jih imela (in jih še imava, sem pisala v drugi temi), je najin odnos povsem drugačen. Ne sprašujem se, kaj bi bilo, če bi bilo, odgovarja mi tako kot je, osebnostno se zelo dobro ujameva, dopolnjujeva. Itak pride kdaj do kompromisov, kreganja, ampak na koncu si vedno zaželim, da bi ga lahko čim prej objela in ostala z njim.
In ravno tu je zame bistvena razlika. Stvari tako ''na papirju'' ali pa na prvi pogled, so bile v prvi zvezi celo bolj idealne, ker je po mnenju vseh bil on 'idealen', vendar tisto kar je zares pomembno, pa je odnos med dvema. Da sem sedaj končno sproščena, se bolj sprejemam, sprejemam kompromise, za katere mi ni žal (oz. mu tega ne mečem naprej), da sem v tem odnosu res prav zaživela, mu popolnoma zaupam ipd.

Idealen partner v vseh pogledih in situacijah pa za moje pojme tako ali tako ne obstaja, vsak ima svoje napakice, glavno vprašanje pa je, ali je več dobrih in pozitivnih stvari, ki potem skoraj popolnoma zbrišejo te napakice, oziroma jih naredijo sprejemljive in premagljive.

0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 27. jan 2014 17:41
Povezava do prispevka

Težko je biti pameten pri takih zadevah, ker je vsaka zveza zgodba zase. Vsaka od nas ti lahko pove svojo izkušnjo ali mnenje, toda odločiti se boš morala sama. In seveda je lahko uspešna že prva veza, lahko je druga, tretja, zadnja, ali pa nobena, če smo zelo pesimistični. Smile Probajta si prit drug drugemu nekako nasproti, kot so že napisale nekatere in če vama uspe super.

Ne vem, edino kar se mi zdi smiselno poudariti (ne maram besede svetovati v takih zadevah), da poslušaj svojo intuicijo oz. instinkt ali kakorkoli že pač to imenujemo. Ženske imamo baje dokazano veliko bolje razvit ta čut za razliko od moških in če sklepam po sebi bo kar držalo. Še vedno ko sem dobila tisti nori občutek, da nekaj ne štima, se je izkazalo, da je bil ta pravilen. In vedno je ta občutek nekaj prinesel s sabo. Večinoma pozitivne stvari, vsaj na koncu so se vedno izkazale kot take. Moja izkušnja: včasih morda ni tako zelo fajn bit samski in maš tiste žute minute, ko se počutiš osamljenega in blabla, ampak nikoli, res nikoli kot samska nisem mela tako, pardon izrazu, gnilega občutka kot v navidez srečnem razmerju, toda z napačnim človekom. Pa si tega takrat nisem mogla/upala/hotela priznati, ker se mi je zdel, da bi lahko bil pravi in imela sem ga nenormalno rada. Toda v najini komunikaciji, verjetno tudi karakterjih je bilo preveč razlike. Preveč, da bi lahko prišla drug drugemu nasproti (ali pa je bila želja po tem premajhna, ne vem in niti ni več važno). Pa ni noben od naju zato slaba oseba, pač nisva funkcionirala skupaj.

0
Nazaj na vrh
Neodločna
Starost: 27Pridružen: 24. jan 2014Prispevkov: 5Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 28. jan 2014 12:22
Povezava do prispevka

S fantom sva se pogovorila, povedala sem mu tudi za forum, ki ga je prebral. Odločila sva se da bova še vztrajala skupaj Smile Vesela sem, ker je pristal na to, da se bova vselila v stanovanje vendar brez nekega vlaganja, vse kar se bo naredilo bova naredila sama. Tako, da sem prav radovedna in komaj čakam, da začneva urejati stanovanje.

Ne vem ali je to prava odločitev, ampak v srcu čutim da si brez njega ne želim biti. To ne pomeni, da je zdaj najina zveza kar brez vseh problemov,  se pa oba zavedava, da drug brez drugega ne želiva biti in tako lahko ostaneva samo če se bova trudila in določene stvari tudi spremenila.

Hvala še enkrat vsem za vaša mnenja in vaše zgodbe. Pa srečno Smile

0
Nazaj na vrh
iza
Starost: 118Pridružen: 17. jan 2007Prispevkov: 4988Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 28. jan 2014 15:19
Povezava do prispevka

Neodločna, prosila bi te, da si za svoj avatar izbereš sliko, zato da se na forumu lažje ločimo smiley.

0
Nazaj na vrh
niika
Starost: n/aPridružen: 20. avg 2008Prispevkov: 486Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 28. jan 2014 20:36
Povezava do prispevka

Me veseli, da sta se pogovorila in se odločila, kako naprej. Iz srca vama želim, da najdeta skupni jezik  za skupno življenje.

Ne morem pa mimo nečesa, kar sem slišala pred kratkim: ali je zdravo biti v slabi zvezi, polni dvomov, nestrinjanj in pomislekov (in sicer vsaj približno funkcionalni) samo zato, ker bi lahko potem pristal še v slabši zvezi? Ta tema me je spomnila na to. Neodločna, vprašanje postavljam zgolj kot razmislek vsem in ne tebi oz. da bi se ti zamislila. Glede na to, da si/sta se odločila, je seveda to vprašanje zate brezvezno smiley

 

0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Je lahko prva zveza, uspešna zveza?
Stran 1 od 2
Pojdi na stran 1 , 2
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Katrin 22. sep 2019 21:52
    prva pomoč
  • Katrin 22. sep 2019 21:40
    Navdušena
  • Katrin 22. sep 2019 21:34
    nisem opazila učinka
  • Katrin 22. sep 2019 21:30
    ne zamenjam več
  • Binas 12. sep 2019 14:23
    odličen
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
V zadnjih desetletjih je postalo prepričanje, da starost pomeni bolehnost, betežnost, bolezen in trpljenje, nekako splošno sprejeto.