Kaj vas je zaznamovalo v prejšnji zvezi?

Vztrajala sem leto in pol, sem se pa naučila poslušati samo sebe, da če imaš občutek, da nekaj ni v redu, da res ni. Če te stiska pri srcu namesto da bi se veselil ponovnega snidenja, da moraš iti, čimprej. Ter da ljubosumje je potrebno res samo minimalno, se pravi, če si nekje zunaj in ne smeš dva metra stran, brez da bi tekel za tabo, kot češ kam pa greš, je to nezdravo. Če te ima nekdo res rad, mu boš verjel, ko bo to rekel. In še za zaključek: bolje je biti samski, kot v slabi zvezi. 

Moja prejšnja zveza je trajala 3 leta in pol, srednješolska prva ljubezen pač. Sicer moram rečt, da sem od te zveze veliko odnesla, se novega naučila (predvsem kar se tiče komunikacije), nekatere stvari pa so malo 'špiknile' in še zdaj po skoraj 3 letih so nekje v ozadju. 

Do bivšega sicer nimam nobenih zamer, sva še vedno v prijateljskih odnosih, greva na kavo in se slišiva na vsake toliko, tako da stvari so čisto 'out in the open'. Kriva za te 'zaznamke' pa sem najbolj sama, ker nisem bila tako izoblikovana oseba in sem preveč pustila, da njegovo mnenje vpliva name, čeprav to sploh ni bil njegov namen. Zato sem imela zelo slabo samopodobo, ker so bile njemu ful všeč zelo suhe punce in sem zato mislila, da moram bit tudi jaz taka in sem se za vsako malenkost sekirala. To mi je še vedno ostalo, čeprav je moj fant zdaj ravno kontra, ima raje kaj več, kot manj, me še vedno spremlja ta občutek, da imam preveč kg in se sekiram za vsak dodaten gram na tehtnici. To mi je najbolj ostalo.

Glede drugih področij sicer nikoli nisem imela 'problemov' in imam močna stališča, kar se tiče videza, samopodobe in podobnega, pa se mi hitro spodnesejo tla pod nogami.

Malenkost me je 'zaznamovala' tudi ne preveč lepa spolnost, imela sem ful slabe izkušnje, ker me je vedno bolelo, tekla mi je kri, hude bolečine in sem bila že čisto obupana, da je nekaj narobe z mano, pa ni bilo ravno 'el torro grande-ja'' v igri  ... Zato me je bilo v novi zvezi tega ful strah, ampak fantje so res ful ustrežljivi, tako da je zdaj zame spolnost res nekaj, česar se veselim vsakič znova, tudi med samim odnosom doživim orgazem, kar je bila prej znanstvena fantastika zame, tako da mi fant vedno reče, da sem mu porušila vsa 'pričakovanja' glede punc in seksa (glede navdušenosti, pripravljenosti itd).

Tako da jaz vrjamem, da nas vsaka stvar v življenju malo oblikuje, naredi takšnega, kakršni smo danes. In danes sem zelo vesela, da sem taka kot sem, in s fantom, s katerim se res dobro ujameva na vseh področjih. Tako da do bivšega nimam nobenih zamer, ker ni mislil nič slabega, drugače je ful dober fant, samo karakterno se pač nisva ujela očitno, oziroma se nisva ujela tako dobro, kot bi se lahko.
Zaznamuje nas itak vsaka oseba v našem življenju, kriviti zgolj bivše in na ta način bežati stran od ''samokritike'' pa se mi tudi ne zdi preveč dobro. 

- da nimam tolerance do tipov, ki bi stalno hodili z družbo na pivo. Ali več piv. Niti na druge alkoholne pijače!

ALERGIČNA sem na to, ker je bil to razlog, da je bilo treba v preteklosti zaključiti eno poglavje, čeprav so ostale reči bolj ali manj vse štimale, na tem področju pa se ni spremenilo nič.

Jaz ne pijem sploh, moj sedanji pa tudi zelo malo in sem srečna z njim.

Hjoj sploh ne vem kje naj začnem Morda nekega dne ko bom imela 6 ur časa

Najpomebneje pa: Ljubezen je sprejemanje, ne zahtevanje oz. še slabše, pričakovanje. Ljubezen ne pozna očitka in spoštuje človeka kakršen je, pomeni svobodo in da si to kar si.

Naučila me je, da ni prav, da vztrajaš z nekom, ki ga imaš sicer rad, a s katerim se zveza ne premika nikamor in s katerim se zaradi prevelikih razlik, ne vidiš v prihodnosti. Imela sva se rada, a sva bila popolnoma različna, kar se tiče ciljev in želja. Takrat nisem vedela, da je to tak handikap, a me je kmalu naučilo.

Da (približno) vem kaj pomeni ljubezen in, da sem še vedno pripravljen biti odprt, zaupljiv in spoštljiv, ne glede na slabe in propadle zveze.

Če bi res želela na vsa vprašanja podrobno odgovorit bi rabila 12 ur, hehe. Vztrajala sem predolgo - dobrih 6 mesecev po tem ko sem slutila, da ne bo šlo. Naučila sem se ogromno in ugotovila kakšnega partnerja si želim. Popuščala sem mu preveč. Potem seveda pričakovanja kako naj bi bilo, še ena napaka. Skratka, po razhodu sem se spremenila zelo in to pomoje na boljše. Dolgo sem rabila da sem ga prebolela, ampak se zato že 1 leto počutim fenomenalno. Vem, da mi je dal ogromno lekcij, čeprav takrat seveda ni bilo najbolj prijetno. Tudi midva sva imela različne prioritete v življenju, on otroke, jz pa vse ostalo razen otrok (šola, kariera, potovanja...)

Sedaj ima tisto kar si je želel in če se ima vsaj 50% tolk fajn kot se jz trenutno, sem vesela zanj in mu privoščim. Nimava nobenih kontaktov, saj tega niti ne potrebujem. Lahko rečem da sem ob njemu odrasla, se spremenila iz rahlo razvajene punčke, ki ni vedla kaj je življenje v žensko, ki ve kaj si želi. Hvaležna sem mu za absolutno vse kar sem doživela ob njem, za vse lepo in za vse manj lepo. Upam, sicer da če bom kdaj imela ženske otroke, da ne bodo šle skozi takšno izkušnjo kot sem jo imela jz, da jo ne bodo potrebovale. Tu pa tam se spomnim kaj sva počela in kje sva bila, ko kdo omeni tisti kraj, ampak to mogoče parkrat na leto. Spomin nanj me ne boli več. Če bi ga kdaj srečala bi ga pozdravila, ga objela in mu zaželela vse dobro. Mogoče se kdaj srečava, nikoli se ne ve, ali pa tudi ne. Mogoče šele v naslednjem življenju...

Vidim, da je kar aktivna tema, se oglasim še jaz. Trenutno sem v zvezi zelo zadovoljna, imava se zelo lepo, odnos je ljubeč, podporen, spoštljiv, veliko komunikacije, intima & spolnost delata super - ni bilo pa vedno tako. Do nedavna sem se ponavadi vedno spustila v zvezo, ki se je na koncu izkazala za nefunkcionalno in iz tega potegnila veliko koristnih lekcij. Naučila sem se, da:

- je pomembno, da sta partnerja nekje na istem nivoju kognitivnega funkcioniranja, da ti je partner tudi intelektualno v izziv;

- je pomembno, da sta s partnerjem tudi na splošno kompatibilna v stvareh, ki so enemu in drugemu pomembna: družabnost, komunikacija, prisotnost hobijev in nekateri podobni/ujemajoči hobiji pri obeh (če je mogoče), vrednostni sistem;

- je v odnosu pomembno, da se partnerju odkrijemo takšni kot smo (kljub začetni želji se pokazat "čim boljši") in se oba potrudita premoščati razlike;

- je izrednega pomena vzajemnost v odnosu;

- je nujno, da odnos bazira na spoštovanju in velikem "imeti rad".

Bi lahko napisala še kaj, pa mi trenutno ne pade na pamet. Mogoče se še kaj oglasim.