O taščah in tastih

Jaz imam zdaj "novo" taščo in tasta in moram rečt, da sta super. Sploh taščica...včasih se počutim, kot bi bla njena hčerka, tko lepo poskrbi za mene.

abt0, kako je pa kaj pri tebi s tem, s podporo pri tvojih in partnerkinih starših?

Midve s taščo sva že v taki krizi, da resno razmišljam o terapiji. Malo
me moti, da bom zdaj tratila čas, ki bi ga rada preživela z dragim in
otrokom pa za študij in posel za to, da bom celila taščine stare rane,
ampak očitno sama ne znam ukrepati na primeren način. Oziroma, ne znam
pripeljati stvari tako daleč, da bi se lahko srečali brez kepe v grlu.

Pozna katera dobrega družinskega terapevta in ali morava iti tja obe s taščo? Kaj pa, če ona noče?

Še kar se vleče tole Irmica? Da sploh ne bi imeli kontakta, se ne obnese? Ker proti njeni voljje ne boš tja spravila, poleg tega te zadeve pomagajo samo, če si se sam pripravljen spremeniti IMO.

Ja, samo na slabše je šlo do zdaj. Mene pravzaprav ne bi motilo, če bi gospe nikoli več ne videla. Bo pa seveda to stanje slej ali prej zoprno mojemu dragemu, ki je bolj vajen njenih izpadov. Tašča bi prišla k nam na obisk, da je ne bodo sosedje spraševali, zakaj se ne obiskujemo. Pa z vnukinjo se hoče igrat, ker je njena vnukinja.
Mogoče bi se ona še hitreje kot jaz strinjala s terapijo.

Dvojni post, fej. Očitno me res mori tole, da se potem še zaklikam.

O joj jaz se z svojo taščo sploh ne razumem..pravzaprav ne komunicirava sploh dosti ampak me moti njen način obnašanja. Pri fantu nisem dosti, ponavadi samo prespim ke me moti da je vse razmetano in umazano. Nakupili smo novo pohištvo in dele pohištva za katere mi je zdej zal, ker se stalno na njih nabira umazanija, kamer in rja. Jaz doma pri svojih skrbim za celo stanovanje in nimam ne volje ne želje pospravljat še njenega stanovanja. parkrat sem se spravla kopalnico, ki je res majhna in sem jo čistla 3 ure. Čez en teden so povsot stale cunje, smeti, umazano perilo, njene najlonke visele na tuš kabini, brisače umazane od njenega barvanja.. Vmes je še kričala ker sem ji vrgla v smeti tulce od toaletnega papirja(?), ker so manjkale vrečke za smeti, ker jih ona zbira (ima jih polne omare) in ker smo vrgli razpadajoče deske in stvari v smeti. Svojo hišo ima za skladišče starih, neuporabnih stvari za čas ko bo vojna al res nevem za kdaj..Poleg tega so bile tudi težave z ščurki, ker se ostanki hrane pri njej valjajo po mizi še nekaj dni, vsa hrana je zunaj na pultu, in drobtinice potleh..Ko si hočem vzet za pit si ne morem ker so vsi kozarci megleno umazani, v nekaterih so ševedno smeti, vsa posoda je umazana, zapečeni koščki hrane so ševedno na vseh robovih. Kruh stoji vedno na mizi in vsak dan gre v smeti najmanj štruca kruha in liter pokvarjenega mleka.

Enkrat sem šla slučajno se stuširat pri njemu. Tako umazane tuš kabine in zavesa, ki bi mogla bit bela je bila rjava. Nekako sem počistla in se spravla k tuširanju in vmes jokala.. Nisem mogla verjet res ne..

Res, da ima probleme z križem in je cela bolana zaradi hrbteneice, ki jo je strah operirat ker se med operacijami umre lahko (?)... Ampak še vedno je ženska.Vsaka ženska bi mogla znat poskrbet za svojo higieno. Smeti za sabo lahko vsak pobere, svoje umazane cunje lahko vsak pospravi, in nihče me nebo nikoli prepričal da se tega ne da naredit.

Nikoli ne bom živela pri njemu in nobenemu v življenju nebom bila čistilka. Lahko pomagam, lahko pospravljamo skupaj ampak neumna pa že nisem in da me bodo ljudje izkoriščevali za ćiščenje.

Največji problem je da si ne pusti ničesar dopovedat, imam jo rada in ona ima mene. Stalno me sprašuje, če bom kaj jedla al pila al karkoli, upam samo da se ne užali ker nikoli nočem ni vzet, ker vem kakšne so kozice in posode in kuhinja..Nočem ljudem solit pameti in nočem se s fantom kregat zaradi nje zato sem čim bolj tiho, prenašam kolkor lahko prenašam. Prespim in grem domov.

Komaj čakam da se preselimo na svoje, moja kopalnica bo tako čista da se bo svetla..

Pa še v fantovem imenu lahko napišem da je(oz bi bil) moj oče res slab tast. V mojega fanta stalno sili z vprašanji o njegovi prihodnosti, sprašuje ga kje dela, kako dela, koliko zasluži, če je nareil šolo, kdaj bo naredil šolo.

Stalno mu soli pamet z stvarmi ki so kao pomembne v življenju, stalno govori zgodbe iz svoje otroštva, razlaga mu kako je že pri 16h bil mehanik in se sam preživljal in kako je celo življenje delal... bla bla bla

jaz nemorem verjet...moj fant je bil pri meni vse skupaj 10x in ga je že minila volja ker mu jo moj oče že 2x pridigal o življenju in vsem skupaj kako je treba živet v tem svetu..

Z svojimi starši se zato sploh ne razumem ker enako delajo z mano..

To temo sem že nekajkrat brala in se nisem mislila oglasit, vendar očitno tudi mene morijo določene stvari v zvezi z mojo predrago taščo s katero trenutno nimam stika že en mesec to pa samo zato, ker se jo enostavno izogibam. Meni je bila od začetka super taka mladostna za kakršenkoli pogovor in skoz smo letale po kavicah. Čez čas pa sem ugotovila, da se tako zelo rada druži z svojim sinom in menoj, ker nima svojega življenja. Ko sva bila pri meni mu je telefon zvonil vsak dan, OK ni problema ampak tudi meni je kaj kmalu začel telefon zvonit vsak dan in mi je že šlo na živce. Ker sem pač oseba, ki je tiho en čas seveda nisem nič rekla.....pa smo se preselili v nov blok skupaj v isto nadstropje NAPAKA največja. Vsako jutro me je klicala za kavo......proti koncu zime mi je poknilo in sem se jo začela izogibat, ampak skoz je nekam vabila, če je dobila obiske sva morala it pozdravit, če sem šla v trgovino me je poklicala in rekla zakaj ji nisem povedala, da bi šla tudi ona- seveda bi šle pol na kavico....čez pogovor je kdaj tudi rekla kako komaj čaka vnučka in da prve tedne po porodu mi mora pomagati pri opravilih- to pri njej pomeni cele dneve viseti pri nas..... Seveda ima polno enih stvari ki me tako motijo, predvsem njen karakter, konstantno kajenje in dretje, da ne omenim, utikanje in soljenje pameti za vsako stvar. No pa mi je res čisto prikipelo in nimam pojma kako se bom do nje obnašala, kako ji bom povedala, da jo ne želim velikokrat videti, da mojih otrok ne bo imela in jih zastrupljala s svojimi cigareti in smradu, nočem biti preveč groba, ker vem da bo mojega bolelo, samo čez leto ali dve ko se bova selila sem že rekla da bo to minimalno 20 km stran od nje...... nisem ji jaz kriva, ker ne more imeti moža zaradi svojega karakterja in neurejenega življenja samo jaz jo ne mislim zabavljati in tratiti svojega časa za njene kavice in neplodne pogovore. KRIZA!!!! vem, da mi bo to pojedlo še marsikatere živce in da bo zamer, ko bo čez nekaj let prišel otrok. Kako bi ve uredile zadevo? bi se res odkrito pogovorile? bi jo ignorale? Jaz mislim, da je pametno povedati kje so človeko meje in urediti zadevo, samo nimam pojma kako naj začnem to, kaj naj ji povem, da ji bo jasno ampak da ne zameri in me gleda postrani? čeprav mene ne bi to bolelo, ne bi bilo pa lepo.

Inny, moja tašča je tudi tako začela z mano, kot pišeš za svojo, samo
kofetkale sva samo doma. Pri naju z možem ali pri njih doma. Vsak teden
vsaj enkrat, raje dvakrat. Njene teme so bile vedno enake. Veliko
govora o tem, kako se moramo imeti radi, se spoštovati, kako bomo vse
počeli skupaj in kako je nesrečna od otroštva naprej, kako je njen mož
nemogoč. K nama je prišla večrat na teden, niti ne na obisk, malo okrog
hiše in tako. Midva mimogrede k njim. Potem je počasi šlo čez rob.
Nisva ji mogla dopovedati, naj se ne dere na naju, če je s svojim
dedcem skregana. Namesto, da bi težave urejala pri izvoru, jih je
nosila k nama.

Počilo je, ko sva dobila otroka in je bila vsak dan pri nas. Raje sem
vstala kjub carskemu rezu in naredila, kar je bilo nujno za preživetje,
kot da bi mi ta žrtev vseh svojih bližnjih prala možgane.

Zdaj smo pa tam, še dva človeka je našla, ki sta jo razočarala. Midva

Imaš prav, to se zgodi ljudem, ki živijo za svoje otroke in partnerje
namesto zase. Razočaramo jih z vsakim odstopanjem od tistega, kar so si
predstavljali, da moramo početi. In veliko časa so porabili za te
fantazije.

Ko se pogovarjate z taščami vedite, da je za srečo vsak odgovoren sam,
in ne drugi (vi), zato je občitek krivde odveč. Ta se pojavi ko
odstopate od njihovega virtualnega ideala, kateri pri vašem odmiku iz
njihove fantazijske namišljene smeri začne postavljati njih v stanje
žrtve in mučenika v upanju, da se bo v vas kot sem napisal na začetku pojavil
občutek krivde in spremenil vaše načrte.

Živite svoje sanje.....

Teh zadev je hudo veliko, enostavno kot pravi pregovor, staro in mlado ne gre skupaj, v redkih primerih gre.

Moja prva tašča je bila obupna. Velika materialistka, gledala samo na zunanji imidž sebe in družine, kako bo kupila nov avto, uredila vrt,...samo da bo boljša od drugih. Posledično tudi jaz nisem bila po njenih merah, ker nisem blestela v šoli in ker sem rada ugovarjala. Enkrat sem bila s fantovo žlahto na neki večerji in je vpričo mene začela sorodnikom razlagat kako je njej všeč ena punca, da bi jo rada imela za snaho, ker je lepa, pametna oh in sploh in kako ju bo skušala spravit skupaj. Da ne govorim o tem kako nama je preprečevala iti skupaj na morje, da mu ni dala avta, če je izvedela, da gre z mano ipd. Kar je bilo pa najhujše, pa se to takrat nisem zavedala, je da se moj bivši ni nikoli postavil na mojo stran in ji ugovarjal, temveč je vse prenašal brez besed in se s situacijo sprijaznil. No, potem sem se pa enkrat jaz "skregala" in sem povedala, da tako pač več ne bo šlo, da tudi, če se ne maramo, smo pač pristali skupaj in da neko spoštovanje mora biti. In potem je počasi skapirala, da ne grem nikamor in da je njen sinček odvisen od mene, ker sem mu lepo pomagala pri faksu, službi, da sem imela čez celotno gospodinjstvo in kar naenkrat sem se ji zazdela fajn. Hvalabogu mi je počasi kapnilo v glavo, da pri tej izkoriščevalski družini nimam kaj delat.

Druga tašča je pa prijazna gospa, ki je dala v življenju čez nekaj podobnega kot jaz in je pravi srček. Zmeraj pripravljena pomagat, vzpodbuje mojega, da se še bolj trudi zame edino kar me moti je, da zmeraj vse ve, pač kot vse mame. Ampak na splošno lepo shajamo skupaj, se pa držim tega, da manj se vidimo, manj napetosti lahko nastane.