Nesproščenost v družbi

Jaz sem se včasih tudi stežka vključila v novo družbo, še danes sem seveda na začetku dokaj nesproščena, a kljub temu mi je lažje. V zadnjih letih ves čas delam z ljudmi, tako da tudi to pripomore k večji sproščeni. Treba se je sprostiti in biti pač to kar si. Je pa tudi to res, da z določenimi osebami pogovor lahko steče brez problema, z določenimi pa se pogovor nikamor ne premakne, ampak kar nekako "obstane na mestu". Imam pa še vedno neko "zaporo" oziroma distanco pri ljudeh, ki so na višjem položaju. Pa čeprav so tudi oni le ljudje.

Tudi mene ljudje velikokrat označijo za mirno, tiho in resno punco ... Že res, da nisem neka blazna žurerka, klepetulja itd., ampak čisto mirna in resna pa tudi nisem. Ne zdi se mi prav, da me nekdo tako označi, čeprav me niti dobro ne pozna. Najbolj me pa živcirajo neznanci, ki začnejo težiti: "Ja, punca, daj se malo nasmej no, veš, si veliko bolj luštna, ko se smeješ." Ja, hvala, vem. Ampak 24 ur na dan se pa res ne morem samo smehljati ... Pač imam take poteze obraza, da izgledam bolj resna, če se ne smejim (to je itak logično, ampak izgleda je pri meni še bolj izrazito), ampak moti me to, da te potem ljudje, ki te niti ne poznajo, kar označijo ...

Pozdravljeni!

Sem frišen osebek na tem forumu, pa bi še jaz podal mnenje o nesproščenosti. Tudi jaz, podobno kot ve, imam kar velik problemov z nesproščenostjo oz. bolj z vključitvijo v družbo oz. pogovor. Je pa res,da ko se bolj udomačim in vsaj malo spoznam ljudi okoli sebe, potem ta problem izgine (pa tudi če ga imam mal pod kapo, priznam). Zase lahko rečem, da sem dost prijetna družba in ni nikoli dolgčas. Res pa je, da morajo biti v družbi ljudje, ki so meni po godu, drugače se zaprem vase in postanem tečen oz. ciničen. Ne maram raznoraznih nakladačev, ki natolcujejo vse živo, da bi sebe povzdigovali, še manj pa ljudi, ki so nagnjeni k zganjanjem problemov in so agresivni. Se raje umaknem, če imam le priložnost.
Sem, kakršen pač sem, v dobri družbi dobra družba, v slabi pa nenasitni kritik in tečnoba. Pa se zaradi tega niti ne bom sekiral in obremenjeval z dejstvom, da se ne morem vključiti v vsako debato in vsak krog ljudi. Ljudje smo različni med sabo in si nismo povsem kompatibilni. Zato pa je toliko ljudi, da si lahko najdeš svoj krog ljudi in v tistem krogu lahko resnično uživaš, brez pretvarjanja in igranja neke druge osebe, če le-to nisi.
LP

Imela sem enak poblem, ki pa se je rešil kar sam od sebe. Danes tudi vem kaj je bil razlog za to mojo nesproščenost. Ko sem zamenjala službo in napredovala, je s tem prišlo tudi do tega, da sem se na nek način začela bolj ceniti. Nimam se več za manjvredno, tudi če sedim v družbi z direktorji ali s kako "smetano" , kar pa se je prej pogosto dogajalo. Mogoče sem tudi zrelejša kot pa v samih začetkih moje kariere. Takrat sem zamrznila, če je prišlo do kakega takšnega srečanja, sedaj pa enostavno ostanem kot sem in moram reči, da je to še najbolj pozitivno. Je pa vsekakor res, da moraš do tega spoznanja priti sama, delaj tisto kar ti dviguje samozavest in ne pusti se, da te vržejo iz tira take malenkosti. Seveda je to lažje reči kot pa storiti, vendar s časom se navadiš vsega.

Dobra tema! Hvala ti, Madeira. Punce, v večini vaših postov se najdem! Kar nostalgija me daje... Najhujše zame je bilo srednješolsko obdobje, ko se umeščaš v družbo in si iščeš sorodne duše tudi pri nasprotnem spolu. Hej, ravno pri fantih, ki so mi bili najbolj všeč, sem zarila! Tako močno sem tuhtala, kakšne zanimive teme naj načnem, da je vse šlo mimo mene ali pa sem stisnila iz sebe tako zapleten stavek, da me tip pač ni razumel In seveda, nobenemu od njih nisem povedala, da mi je všeč (sure, naj ugane sam, če je pravi!). Punca z očali, knjigožer, ki te na umetnjakarski srednji šoli nauči matematiko in fiziko, da nimaš popravca. Pogovore z ostalimi sem zmogla brez teh težav .
To hromečo zadregavost sem odpravila z leti truda, seveda. Vsi moji kasnejši dragi so mi bili močno všeč in počasi sem se naučila to nekako diskretno posredovati celo njim samim, ne samo dnevniku!

Podobna zgodba je bilo nastopanje pred množico. Kot otrok sem del te zadrege izničila ob solo nastopih, ampak povsod se ne sme prebijati ledu s pesmijo. Spet mi je pomagala vaja in misel, da večina poslušalcev pravzaprav želi nekaj izvedeti od mene, da jim to lahko posredujem in da svoje področje dobro poznam. Pomagali so mi tudi športni nastopi in izpiti. Tudi pri tem sem bila najprej trda kot poleno. Kasneje sem si pojasnila, da nekaj znam in da ljudje, ki me ocenjujejo, ne prežijo na majhne napakice, ampak pričakujejo, da pokažem svoje znanje kot zaokroženo celoto. No, pa je bilo lažje.

Še ena tovrstna napača, občasna neaktivnost v družbi neznancev. Skoraj odpravljena! Malo zadrege, malo nezanimanja za trenutno temo, kakšen nastopaški govorec, pa sem zamrznila in to kar prenašala. Danes sem rajši vsaj malo aktivna, ne vztrajam v nevzpodbudni družbi, če se v krogu sogovorcev ne najdem. Raje se začnem pogovarjati s kašnim zanimivim, molčečim osebkom (like me  ). To so odkritja!!! Ljudje radi in zanimivo debatirajo o svojem delu, hobijih, težavah in občutkih. Tem kar ne zmanjka. Izogibam se temam, ki so zelo splošne in vanje sogovornik ni res vpleten. Ping pong floskul in posploševanje mi ni zanimivo, raje se umaknem, če ne morem speljati pogovora drugam.

Kot je napisala Iree, toliko vsega imamo na puklu, pa zmoremo. To nam počasi, iz izkušnje v izkušnjo daje temelje za solidno samozavest. Brez majhnih polomij pa uspehov na tem področju ni, samo vedno bolj se zapiramo vase.

Punce,

Bi nam prav prišel seznam zanimivih tem za pogovor z neznanci?

madeira* se strinjam s tabo, včasih je bolje biti tiho, kot pa nekaj na silo začeti ali pa nekaj poskušati, ker nikoli ne veš, kakšen odziv bo, če sploh bo :) 

Sama s tem nikoli nisem imela problemov, nastali so samo takrat, ko mi nekdo ni bil všeč. Takrat se pač pogovarjam na silo,trudim se, da se ne bi opazilo da mi nekdo res ni všeč ampak mi ponavadi ne uspe.
Me pa razjezijo tisti, ki glede določenih stvari samo jamrajo, a tako malo je potrebno da pride do sprememb-se pač prisiliš v doživljanje različnih situacij, sklepaš prijateljstva itd...ker nekako več si v družbi,manj sramežljiv si potem v odnosu z drugimi ljudmi. Navsezadnje ti odprtost pride prav pri vseh problemih-veza, starši, prijatelji, šola in navsezadnje služba.

Joj, še ena tema direkt zame. Res je fajn vedet, da nisi edin /čudak/ s takimi problemi, kot vidim vas je kar nekaj.

Torej ja - pri meni podobno. Sicer je to bilo bolj izrazito, ko sem bila mlajša in sem bila več ali manj vedno v družbi starejših in se nisem počutila njim enake, pa sem bila raje tiho.. In potem me je prijela neka depresija, vse mi je blo mučno in brezveze tam viseti, ljudje okoli mene so mi bili antipatični vsi po vrsti...
Tri leta nazaj sem se dobivala z enim fantom, pri katerem mi je tudi jezik zmrzoval na momente, potem pa sem se sprostila in je bilo kar ok. Dokler mi ni začel predstavljat svojih kolegov... Pomoje se je spraševal, kaj mi je - ker sem vedno le poslušala, kaj se menijo (spet ljudje starejši od mene 15+ let) in sem enostavno bila "mutava lutka" ki sedi tam zgolj za okrasek k mizi. Pa sem se spet počutila kot zadnja smet ker se nisem mogla vklopit...

Na splošno me to ne moti tako zelo - z leti sem ugotovila, da se slabo počutim v družbi ljudi, ki mi niso podobni in nimajo istih interesov kot jih imam sama, zato sem tudi takrat prekinila druženje s tistim fantom in naredila sem nekaj dobrega zase, pa še pridobila na samozavesti. Če se sedaj znajdem v družbi nepoznanih ljudi, sem sproščena in se rade volje predstavljam in kramljam, pa potem ugotoviš ali mata kej skupnega z osebo ali ne - v nasprotnem primeru nadaljuješ vljudnostni čvek oz. se meniš o poslu, pa je Če pa najdemo skupno točko, postane pa vse zelo bolj preprosto in v momentu se sprostim.
Rade volje pa komu drugemu prepustim niti pogovora.

najprej pozdravljene vse skupaj lala!
jaz spet malo obujam to temo.upam da vas ne moti. ampak nekaj sem brskala po netu o tem in našla to.sama sem še v srednji šoli in nekako se najdem med vami. morem priznat, da se mi je v zadnjih dveh letih veliko stvari obrnilo na bolje, začela sem več hodit ven samo vseeno manjka nekaj "do cilja"...
spomnim se da sem bila kot otrok in potem cela oš med "taglavnimi", bila sem dost popularna,zgovorna vse me je zanimalo.ampak med tem, ko sem prišla na sš se je vse spremenilo.nisem poznala nobenga.med prejšnjimi pa je vsak šel svojo pot..okej sej sem si našla krog prijateljev..ampak vseen še vedno,ko gremo kdaj s prijateljico kam kjer ona pozna že odprej se največkrat ona lepo pogovarja z njimi.jaz pa stojim tam zraven kokr en okrasek in se res počutm neumno. sploh ko govorijo o temah k nimam pojma zakaj je šlo. in pol kej uprašam. in mam občutek kokr da izpade vse kajpatebetobriga.včasih pa me ljudje kar preslišijo.ok sej včasih res pretiho govorim, tok pa spet ne.velikokrat je tudi tko, ko grem ven s prijateljico, navadno naletiva na njeno družbo.in potem se ona veselo pogovarja js pa stojim zraven obremenjena z misli "ojoooj sigurno se jim zdim nezanimiva, bedna, neumna"
okej sej se zgodi tud, da mi ni problem navezat stika.samo to se skrije proti večinskim situacijam, kjer so tisti, ki imajo veliko prijateljev in so glavni "nekiveč", pred takimi mam avtomatsko strah, da bojo mislil, da sm bedna. in dejansko tko izpade, ker zaradi obremenjenosti v glavi nimam nič pametnga za povedat.

problem je pa v tem, da jaz sploh nisem to.rada hodim ven.se mi "odmicimaciva" v glavi in res nisem mirna.ampak okej je res tut to, da se mi ne da metat vn in se dret čez vse.znam bit samozavestna.sploh s prijatelji, ki jih dolgo poznam.slišala sem že komentarje, da zgledam ful bol tiha kot sem v resnici.bla sem tut označena že za samovšečno(???)sej se mi je zgodilo že dosti stvari(v primerjavi z lostalimi mojih let)ampak sama pri sebi kar mislim, da ne in se vedno primerjam z najboljšimi.tudi to,se mi velikokrat zgodi, da grem kam kjer poznam samo mojo prijateljico.sprava vsi mislijo da sem žalostna ker mi je nelagodno, ker nobenga ne poznam.ampak se kmalu vklopim in spoznam nove ljudi.se tisti večer suuuper ujamemo.velikokrat sem karnaenkrat v središču pozornosti.zgleda kot da bi bili največji prijatelji. ko je pa konec.pa nimaš več stikov znobenim.sama si rečem sej če jih bo zanimal me bojo že najdl. ampak do tega nikol ne pride in res se začnem spraševat a je z mano kej narobe??

veliko mojih prijateljev ma tut oblikovano neko družbo kraju kjer živijo.pri meni je ta problem, da sem iz mesta karnaenkrat pristala na kraju, kjer ne vozi niti avtobus.okrog mene pa živijo sami stari ljudje in mlade družine..s tistimi, ki sem cele dneve preživela zunaj na ulici so v večini pozabli namene oz. s časoma ko se ne vidiš več zgubiš stike..sama tudi ne grem čisto vsak vikend nekam(zaradi tegapatega in ja nisem še 18) tako kot moje prijateljice.ki se jim na vikend "napolno dogaja"in tko velikokrat med vikendom ostanem zaprta v moji sobi in premišljujem kako se bojo v ponedeljek vsi lepo pogovarjali, kaj so doživeli.sama pa ne mislim lagat..in potem, ko nič ne povem mam občutek kot, da me bojo mel za manj vredno.da poznam premlao ljudi....

rada bi sam znala pokazat moj pravi jaz, pred ljudmi, ki so mi kul in vem, da bi se zaštekali, če bi jih tud jaz obravnavala kot ljudi in ne kot nekaj več.

kok sem se preveč razpisala. samo je nakak lažje, ko še ti spregovoriš.

Trowblee, dobrodošla na PL.

Lepo je, da si se odločila deliti z nami svoje izkušnje. Verjamem, da pomaga, ko lahko spregovoriš o svojih težavah. Predvsem, ko vidiš, da nisi edina, ki se z njimi soočaš.

Kot si verjetno sama videla, nismo našle nobene univerzalne rešitve. Po mojem mnenju pomagajo samo samozavest, dobro počutje in pravi ljudje. V tvojem postu je razbrati, da prvi "sestavini" imaš. Mogoče bi morala razmisliti o tem, kakšni ljudje ti odgovarjajo in zakaj se ne moreš razgovoriti npr. s prijateljičino družbo. Ko začneš srečevati več različnih ljudi, lahko hitro ugotoviš profil oseb, ki ti odgovarjajo takoj. Nekateri ti ne bodo, nekaterim ne boš ti, ampak ne obremenjuj se s tem.

Želim ti prijetno brskanje po PL.