Hihi, jaz!
No, da še jaz pristavim svoj piskr. Tudi del mene je bil včasih ta "sindrom", zdaj pa se mi zdi, da se dokončno utaplja nekje daleč v preteklosti in da je temu nepreklicno konec. Na prehodu iz oš v sš sem padla med nove ljudi, sploh v 3. letniku, ko sem zamenjala šolo (zaradi tega, ker sem ugotovila, da se brezveze matram z naravoslovjem v gimnaziji in je šlo fuuul denarja za inštrukcije, pa sem se lepo prepisala, na koncu sš pa naredila vzporedno z maturo še 5. predmet za uni program, kar mi je vlilo dodatne moči in samozaupanja
). No, in na tem prehodu iz ene sš na drugo sem padla še bolj v novo okolje. Na videz sem poznala samo eno, ostale pa ne in me od samega začetka niso gledali kot del njihovega razreda, čeprav nisem bila edina, ki je naknadno prišla v njihov razred (tisto šolsko leto nas je mislim da 5 prišlo v tisti razred). Ampak ne - mene so nekako po ovinkih potiskali na stran, me gledali zviška, razen z eno sva si bile res kot rit in srajca.
Vedno sem se trudila vključit med njih, nisem bila arogantna, sem pa to postala kasneje, ko sem videla, da imajo očitno kar tako nekaj proti meni ali pa so mi zavidali. Preprosto sem jih dala na ignore. Je pa se me tisto obdobje kar dotaknilo, v tistem času sem bila globoko v sebi osamljena, psihično sem bila na dnu, ker nisem mogla nikomur razen sestri in domačim zaupati in tisto obdobje je bilo tudi izhodišče za mojo nesproščenost vedno, ko sem se znašla v novi družbi. Vedno sem namreč mislila, da bo isto kot takrat - da me bodo iz meni neznanega razloga izločili, kot da bi bili na ravni osnovnošolskega grupiranja. Ni to zdaj v smislu totalne črne ovce, odpadnika, pač pa prikrita hinavščina.
Danes sem taka kakršna sem oz. kakršna hočem biti - to, kar sem vedno bila, a si tega dela sebe nisem upala spustiti na plano zaradi nekaj nesamozavestnih ljudi, ki so svoje komplekse "zdravili" na tak način, da so me poskušali "odstraniti", me narediti manjvredno. To ponavadi mladi radi izkoristijo pri tistih, ki so nesigurni vase, tihi in zaprti vase, kar pa jaz nisem bila, zato mi še toliko bolj ni bilo jasno (niti zdaj mi ni in mi verjetno nikoli ne bo), zakaj so bili kot ena sekta in to proti koncu sš, ko bi človek pričakoval malo zrelejše osebnosti.
Skratka, tisto obdobje mi je priborilo trdo kožo, zdaj se več ne oziram nazaj, le na lepe trenutke, ki sem jih preživela z meni ljubimi osebami, za druge pa mi je prav malo mar. Jim bo že življenje povrnilo.
Punce, vam pa svetujem, da razmišljate v družbi kot da se nihče ne ozira na to kaj poveste, ampak da ste kot celota. Ko jaz "uletim" v novo družbo, kjer poznam recimo samo eno osebo, njegovih prijateljev pa ne, se hitro vključim v pogovor, da se nekako vsaj malo spoznamo in niti ne razmišljam vnaprej kaj povem, ker se tako vklopim v teme, ki so na repertoarju.
Mogoče pa sploh ne veste, da je tudi onim na "drugi strani" mogoče malce neprijetno, ker vas ne poznajo in ne vedo, kako bi vas vključili v pogovor. Zato se dajte same aklimatizirat in bo vsem lažje.