Jaz imam zanaliziranega svojega moža in vso njegovo rodbino, vse za
nazaj za njegovo otroštvo, za taščino otroštvo, celo za babičino
otroštvo... (Saj vem, da sem grozna, dobro, da nisem poznala še
prababice.) Tovrstne analize mi pomagajo razumeti, kaj se dogaja, saj
so zelo racionalne in hkrati intuitivne. Poleg tega lahko pred možem
blestim z ugotovitvami, do katerih sam ne bi nikoli prišel (ker pač ni
nagnjen k temu), in ga potem tudi psihološko prepričam, da je vse to
res.
Drugo pa so čustveni vrtinci, v katere se včasih ujamem in si ustvarim
črne scenarije tipa: To počne zato, ker me nima rad. Čeprav se še
predobro poznam, se vseeno ujamem vanje - to je tako, kot če bi mi
padel mrak na oči, razum in intuicija odpovesta, vladajo samo še
čustva, ki so se magari ustvarila v odnosu do čisto drugih ljudi,
recimo v otroštvu.
)
Ponavadi začnem razglabljat, ko imam preveč časa, zato se skušam s čim zaposlit, da mi ne hodijo butaste misli po glavi.
), ampak vedno gre nekako tako: zakaj sem rekla to, kaj bi bilo če bi rekla drugače, kaj je mislil s tem kar je povedal, kaj pa če je mislil ravno obratno, me je razumel, kar sem mu hotela povedati ... če bi naredila tako bi bilo verjetno zdaj tako ali pa tudi ne mogoče bi se obrnilo v drugo smer ... pa sem sploh odreagirala prav ...??? itd. itd.itd. Vedno. Prav na k... si grem že 
ful velikokrat si kaj naredim v glavi, pa pol, ko mojemu to povem, je čist šokiran in mu ni jasno, odkod to, ker se na kaj takega on niti v sanjah ne bi spomnil!! ful preveč analiziram stvari, moj pravi, da jih seciram 
vsake toliko se zavem, da nekaj tuhtam-zakaj je reagiral tako kot je in kaj naj bi to pomenilo. sem pa na žalost prej pesimist kot optimist in pol velikokrat pomislim na najslabše....
