Predlagam temo za pisanje luštnih stavc Jaz začenjam..
Posebna zgodba za posebno osebo
KRATKA ZGODBA
Vzemi si pol minute in preberi to zgodbo, ker je res nekaj posebnega:
Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala v bolnisnicni sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi moz je moral vse dneve prelezati na hrbtu.
Kmalu sta moza vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih domovih, sluzbah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na pocitnicah. In vsak dan je moz, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Moz na drugi postelji je zacel ziveti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razsiril njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje male colnicke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika, stara, mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta.
Ko je moz ob oknu opisoval vse to v dovrsenih podrobnostih, je moz na drugi postelji priprl oci in si predstavljal slikovite prizore.
Nekega toplega opoldneva mu je moz ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Ceprav drugi moz ni slisal godbe, jo je videl v svojem umu. Tako so minevali dnevi in tedni.
Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu nasla telo moza, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razzalostila se je in poklicala bolnisnicno osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Pocasi, z veliko tezav, se je moz dvignil na komolca, da bi prvic sam ugledal zunanji svet. Koncno je imel moznost sam uziti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moci in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid.
Moz je povprasal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako cudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda je hotel le osreciti vas.
Epilog: Neizmerna sreca lezi v osrecevanju drugih, ne glede na nase lastne razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo sreco, se ta podvoji. Ce bi se rad pocutil bogatega, samo prestej stvari, ki
ti jih denar ne more kupiti. "Danes je dar, zato se imenuje sedanjost".