tanca je napisal/aZanima me, kako veš, kdaj pride tisti trenutek, ko se nima več smisla truditi za vezo in v njej vztrajati? Malo sem pozna, ampak sem bolj nova na forumu (do zdaj le prebirala zanimive teme).
Tudi sama sem se nekajkrat to vprašala, ampak odgovora še nisem našla. Sem namreč v zvezi že 8 let in v bistvu s prvim fantom (in on s prvo punco). Pa nisva takooo zelo mlada, sva pač malo kasneje začela z vsem skupaj. Mogoče je zato zame to vprašanje še težje, ker nimam prav nobene primerjave od prej...
V osmih letih je šlo razmeje gor in dol, večkrat.
Si pa predstavljam, da je to čisto normalno. Je pa res, da sva šla tudi že narazen za nekaj časa. Razlogi? Nekako sva že kakšno leto prej bolj životarila, nisva se nikamor premaknila, jaz sem imela v družini precej veliko krizo, tko da se nisem z zvezo preveč ukvarjala... in je kar odtaval - spremenil se je in začele so ga zanimat druge punce. Bilo je kar hudo, ampak sva se takrat oba strinjala in se razšla čisto miroljubno in prijateljsko (OK, razen kakega mojega izpada, ko mi je blo ful hudo in sem govorila neumnosti). Stikov pa nisva čisto prekinila in po par mesecih sva se znašla spet skupaj...
Mislim, da sem bila takrat še bolj zaljubljena v njega kot prvič - tako da če katera ne verjame, da se je možno večkrat zaljubit v isto osebo... JE MOžNO! Je pa res, da se je takrat precej spremenil, jaz pa tudi, čeprav je bilo samo nekaj mesecev.
Po nekaj letih se stvari spet umirijo in grejo v precej podobne tire kot prej... in vmes sva tudi že imela krizo, po kateri pa ne vem če sva se tako dobro pobrala kot prvič. Meni je zdaj sicer fajn, dosti težav sva pošlihtala (npr. preživljanje kvalitetnega časa skupaj; seks - čeprav je tu še vedno velik razkorak v njegovi želji in dejanski kvantiteti), samo... Kaj pa vem. Po eni strani se strinjam z vašimi komentarji, da ne znamo nič potrpet in da je treba malo vztrajat in se potrudit za stvar. In se spomnim, da se imava prav fajn; da na splošno ni nič bistvenega narobe z nama...
Po drugi strani pa... bi lahko naštela veliko stvari, ki so narobe. Recimo že to, da po tolikih letih še nisva na svojem, na samem (ampak jaz životarim pri mojih starših in občasno pri njemu in njegovih), čeprav sva čisto dovolj stara in s končanimi faxi... Stvari se bodo predvidoma rešile v kakem letu, samo... na živce mi gre, da ni dovolj odločen v tej smeri, da bi bilo to že enkrat opravljeno. Po eni strani si lahko rečem, da je pač tip, veliko jih je še pri mami, po drugi strani pa - če me ljubi, bi se lahko že potrudil. Če dobro pomislim je to verjetno vir vseh drugih problemov... vsaj tako se v tem trenutku zdi (tašča je pač za vse kriva
). In verjetno od tu izvirajo moji dvomi... kako pa bo, ko ne bo več dežurnega krivca? Ko bova res končno sama? Ne me narobe razumet, tega si najbolj želim... samo to je pač en tak korak, ki pa bi ga morala nardit že pred dolgim časom (samo ni bilo nobene -predvsem mislim finančne- možnosti). In v tem trenutku to pomeni praktično isto kot poroka. Torej together forever...
In potem pomislim: Je to to? Kaj pa če ni, in bi bilo s katerimkoli drugim tipom čisto drugače, 100x boljše?!? Nimam pojma, ker nimam nobene druge izkušnje... Ne pri sexu, ne pri odnosih drugače... OK, te lahko vsaj malo primerjam s prijatelji in se mi vseeno zdi, da sva kar dobra skupaj, imava enakopraven odnos... Mogoče me na koncu premaga tisti firbec glede sexa... Saj ne, da bi imela koga prav posebej v mislih, ampak upam da me razumete.
Samo to se mi ne zdi razlog za končanje zveze...
Aja, naj še to povem, da nisem glih "odvisna" od njega, od najine zveze. Ni da bi stalno tičala skupaj, tudi ko sem pri njemu greva ponavadi vsak po svoje ven, pa tudi na kake daljše izlete... Mogoče tudi zato tako gledam na vse skupaj, malo od dlje, in če bi bila stalno skupaj mi take stvari sploh ne bi hodile po glavi... Kaj pa vem.
Kaj pravite?
