Kako veš...?

 

tanca in vse druge, ki ste v podobni dilemi: po mojem mnenju vse preveč hitro vržemo puško v koruzo, velikokrat zaradi vsakdanjih sporčkov, zaradi katerih se v partnerjevi bližini ne počutiš več tako fajn, kot na začetku, ko je bilo vse superfino. Mogoče se premalo zavedamo, da bi se z drugim partnerjem vsa zgodba samo ponovila - po prehodni zaljubljenosti bi spet začela odkrivati napake pri drug drugemu. 

 

Vseeno pa včasih pride do tega, da je treba zvezo končat. Kako veš, kdaj je pravi trenutek: takrat, ko si kdorkoli od vaju lahko predstavlja drugega z novim partnerjem, pa pri tem ne občuti niti malo bolečine.

Moje mnenje, ko sta dva skupaj samo zato, ker se eden boji, da bo drugače sam ostal, se mi ne zdi pošteno do ta drugega. Pa druga stvar, ki me razjezi je ta, da eden pravi, da ne more brez drugega, ker je tako navezan nanj. Navezan si tudi na stvari in ko se ti pokvarijo lahko kupiš novo. Dva morata čutiti ljubezen, da sta skupaj, ne pa samo navezanost. 

Če je nekaj razlik med fantom in punco je zdravo, če pa je eden zapečkar, drugi pa športnik, trpita oba. (iz lastnih izkušenj, njemu je bilo dovolj poležavanje na kavču, mene je pa to ubijalo)                                            

Kdaj je pravi trenutek za vreči puško v koruzo? žal (ali morda na srečo) ni univerzalnega nasveta, vsak se mora odločiti sam. Zame je bil odločilni trenutek takrat, ko sem porabila že vse besede in sva si dala že nešteto možnosti in sva si dala največ, kar lahko dava, pa še vedno ni bilo dovolj oz. nisva prišla skupaj. Ko si si z nekom fizično blizu, najbližje, pa si vseeno zelo sam. Ko veš, da nikoli ne bo videl sveta s tvojimi očmi (in ti ne z njegovimi) in da enostavno ne gre (več). Ker je cena previsoka, te ni več, ampak te je vedno manj. Odločitev mora dozoreti in ko se to zgodi, nimaš več izbire in ne dvomiš več. Samo ena pot ostane - pot ven.

 

In ko sem ga videla z drugo: je bilo še vedno veliko bolečine. In vem, da bi tudi njega bolelo, če bi bila sama takrat tudi v moški družbi. Pa nisva šla narazen prezgodaj.

ana25, spomnila si me še na eno pravilo, ki se mi zdi še pomembnejše od mojega: če si poskusiš predstavljati svojega partnerja kot osebo, s katerim boš preživel celo življenje in uvidiš, da kljub vsem naporom zaradi kakršnegakoli razloga ne bi šlo, je pametno premisliti o smotrnosti zveze. 

Hkrati pa zelo sočustvujem s tabo, ker se mi zdijo taki razhodi eni izmed najtežjih, kar jih je.  

Andreyka, hvala. Gre na bolje.

Jaz sem tudi v zvezi že skoraj 6 let, in sem tudi že večkrat imela take pomisleke, sploh v zadnjih dveh letih, vendar sem ugotovila, da je to zaradi tega, ker se ne dovolj posvečava drug drugemu. Oba imava službo, vendar on začne ob 9 zjutraj in dela do 5 popoldne, jaz pa grem v službo ob 5 popoldne, in tako minejo tudi po celi tedni, ko se praktično ne vidiva, čeprav živiva skupaj. Ko on zjutraj vstane, jaz spim, ko pridem domov pa on spi. In tako sva včasih živela drug mimo drugega, nisva se utegnila pogovarjati,... začela pa sem pogledovati tudi za drugimi,..Vendar pa sva se žačela težave zavedati in tako več časa namenjava drug drugemu, greva na krajše izlete, na sprehode,... in se imava super. In tudi sedaj na morju sva se imela čudovito. Jaz sem človek, ki rabim zelo veliko pozornosti ( rabim zelo veliko objemov, crtanja, nežnosti...) in vedno jo ne dobim, ker ima pač fant druge obveznosti, ima skrbi in potem začnem razmišljati, da nekaj ni v redu.

 

Ampak sedaj nama je lepo, sva več skupaj, se pogovarejava, imava skupne cilje za prihodnost,... in uapm, da bova tudi tako nadaljevala.

 

Sem pa imela veliko težavo, ko je zaljubljenost prerasla v ljubezen, ko se je končala tista čarobnost, norost in takrat sem mislila, da je konec ljubezni, vendar se je le ta poglobila, ... in vem, da če bi še naprej iskala zaljubljenost bi lahko menjala partnerja približno na leto dni, vendar z nobenim ne bi bila srečna.

Moraš pa določene stvari spoznati, jih premleti, se soočiti z njimi in potem lahko uspe.

 

Se pa strinjam z Andrejko vse preveč ljudi meče prezgodaj puško v koruzo.

 

 

V zvezo je treba vlagati in to obojestransko. Brez tega enostavno ne gre..

 

Če pa kateri na to ni pripravljen...je problem.