Niika, super se je razpletla tale tvoja mini "telenovela".

Moram reči, da sem že od trenutka, ko sem prebrala tvoj prvi post potiho "navijala" za fanta, pa čeprav nobenega od vas ne poznam. Jaz pravim, go for it - zakon je zakon!
Kar se tiče pa nedostopnosti, pa naj ti povem, da sem tudi jaz imela včasih podobne dileme glede svojega moža. Za moje potrebe se mi je včasih zdel preveč hladen in nedostopen, zdelo se mi je da bi mi lahko izkazoval več pozornosti, me presenečal z drobnimi malenkostmi, kakšna rožica ali darilce kar tako brez razloga tu pa tam... saj veš, to kar si vse ženske želimo, pa če to priznamo ali ne.

Poslušala sem kolegice / znanke / prijateljice, ki so hvalile svoje partnerje /može / fante in nemalokrat se mi je zdelo, da so oni do njih bolj pozorni, kot moj do mene. Včasih sem mu celo kaj takega vrgla naprej in mu očitala, da bi bil lahko bolj podoben njim (ja, saj vem, totalno otročje od mene). Potem pa so me ena za drugo začele presenečati novice, da so taiste kolegice / znanke / prijateljice vse po vrsti ali zalotile svoje partnerje /može / fante pri varanju ali pa jih tako ali drugače odslovile zaradi njihove nesposobnosti upreti se tekanju za drugimi kiklami. Včasih pa se je celo izkazalo, da so ti fantje /partnerji / možje pravi psihopati ali bolestni ljubosumneži, ki so terorizirali in nadzirali svoje partnerke na vsakem koraku ali pa po možnosti tudi občasno fizično obračunali z njimi... Kako trapasto sem se počutila vsakič, ko je kaj takega prišlo na dan in kako žal mi je bilo, da sem mu kaj takega metala naprej in ga primerjala z njimi.
Tako sem počasi ugotovila, da mi moj dragi na čisto poseben in svoj način že vsa ta leta izkazuje svojo ljubezen, in sicer s tem, ko me podpira pri mojih odločitvah, se trudi na vsak način ustreči vsem mojim željam, vztraja z mano tudi v najtežjih trenutkih... Morda mi res ne pove ravno 5x na dan, da me ljubi, mi ne piše ljubezenskih sms-ov iz službe, me ne pričaka vsak dan z vrtnico v roki... mi pa zato z veseljem ob vikendih skuha kosilo, ker ve, da ne maram kuhati, skoraj praviloma meni prepusti izbiro filma, ki ga gledava po TV ali v kinu, mi ne meče naprej mojih storjenih napak in kar je najpomembnejše, stoji mi ob strani tudi v najtežjih trenutkih, ko bi še sama sebe najraje zapustila, če bi se dalo... pa še bi lahko naštevala. Skratka, zaradi njega sem lažje prebrodila že marsikatero krizo v svojem življenju in verjetno še marsikatero bom, pa me to sploh ne skrbi, ker vem, da bo tudi takrat ob meni, tako kot vedno. Ko sem to spoznala, sem se z lahkoto odločila, da se bom z največjim veseljem poročila z njim, če me bo kdaj zaprosil. In na moje veliko veselje me je.
S tem nikakor ne želim reči, da so vsi moški, ki svojim puncam nenehno izkazujejo pozornost takšni, kot sem opisala zgoraj. Želela sem le povedati, da včasih iskrena dejanja pomenijo več kot le lepe besede in da ženske tega pogosto sploh ne opazimo, ker smo zaslepljene zaradi pretiranega idealiziranja partnerske zveze (česar smo se IMHO naučile iz raznih ljubezenskih romanov ali romantičnih komedij

). In potem pride mimo kakšen sodelavec, kot v tvojem primeru, ki reče vse kar smo si želele slišati in zaradi katerega spet začutimo tiste metuljčke po katerih občasno hrepenimo, ne zavedamo pa se, da bodo tudi tokrat sčasoma metuljčki odleteli ravno tako hitro, kot so prileteli in da bodo sladke besede vse redkejše, ni pa nujno, da bo ostala tudi ljubezen, zaupanje, spoštovanje... Sem vesela, da si to spoznala tudi ti in iskreno vama želim veliko sreče v zakonu!
Uf, sem se razpislala, se opravičujem, včasih me pred spanjem prime, da bi se malo "izlila".
