...sem prebrala tri prispevke, ki so me po dolgem času pritegnili na tak ali drugačen način:
prvi od njih je uvodnik urednice Sabinr Obolnar, kjer govori o tem, da se v zadnjem času govori o na novo utemeljeni (a že prej opaženi) prehranski motnji, ki se ji reče "ortoreksija nervoza". gre za obsedenost z zdravo prehrano, štetjem kalorij, gibanjem, skratka neke vrste obsedenost z zdravim življenjem. kolikor sem dojela, je meja med tem, kdaj je zdravo zdravo živeti in tem, da to postane motnja, v tem, da taka oseba to počne zaradi nekakšnega občutka krivde in nezadostnosti. zelo se drži svojih diet (ali kakorkoli že to imenujejo), občasno pa se pregreši in takrat jo mučijo veliki občutki krivde, zaradi česar seveda potem še poostri svoj "režim". seveda je poudarjeno, da ta motnja ni smrtno nevarna, kot npr. anoreksija nervoza in bulimija. je pa ortoreksijo nervozo opaziti pri vedno večjem številu ljudi in naša civilizacija naj bi to seveda podpirala.
druga stvar je prispevek Valentine Smej Novak o tem, kako je zadnje čase v ljubljani postalo nadležno raznorazno (bolj ali manj nasilno) "fehtanje" mladih džankijev. od prve do zadnje besede se strinjam z njo, saj pravi, da je prav neprijetno iti peš čez (nekoč očarljivi) center, ne da bi te oblajali vsaj štirje taki primerki. tudi deljenje zastonj igel prav v centru mesta naj ne bi bilo primerno (vendar to še ne pomeni, da jih ne bi bikjer delili! le v čistem centru ne). pravih klošarjev, ki jim z veseljem stisneš malo drobiža, pa se zadnje čase vidi vedno manj. seveda poudarja, da je problem tudi v tem, da se policaji in redarji ukvarjajo z vsem drugim, le s tem ne. kot že rečeno, 150% se strinjam z njo.
tretji prispevek je od Mojce Mavec, kjer na prijetno hudomušen način tarna nad svojim dragim, ki ji med nakupovanjem oblek/čevljev ne daje primerne vzpodbude, ampak njeno navdušenje in vprašanje, če mu je zadeva všeč, vedno pospremi z: "uh-hmmm", kar seveda žensko popolnoma oropa njenega navdušenja, hkrai pa napolni z dvomom, kaj naj ta uh-hmmm sploh pomeni. zaključuje z mislijo, da bi jo enkrat zanimalo nakupovanje z gejevskim prijateljem ali pa metroseksualcem (med katere njen fant zagotovo ne spada), ki radi nakupujejo in so ženski bolj v pomoč. vendar pa je navsezadnje s svojim moškim kar zadovoljna, saj očitno pripada enaki "vrsti" kot sta bila že njen dedek in oče. članek se mi je zdel zelo zabaven in resničen, najbrž zato, ker si z mojco delim tovrstne izkušnje in občutke.

je tudi kdo izmed vas bral ono oz. imate kakšno mnenje/komentar?
