Tikka, najpomembnejši del pri zdravljenju je lastna motivacija. Dokler
se ona sama ne bo odločila, da želi spremeniti svoje življenje je nihče
k temu ne more prisiliti, ampak to še ne pomeni, da pač, osebo, ki je v
takih težavah prepustiš samo sebi, sploh če so ogrožene telesne
funkcije oz. življenje nasploh Punci bi se morala približati na osebni
ravni, torej morala bi ti zaupati, potem bi bilo treba vzpodbujati
(motivacijski trening), da je njeno življenje resno ogroženo, če bo z
zavračanjem hrane nadaljevala. Seznati jo, da lahko ta motnja hranjenja
huje prizadene telesne funkcije. srčna aritmija, izguba menstruacije...
in ji ponuditi pomoč - zdravljenje bolnišnično-, ki ne odpravlja samo
simptomov ampak ugotavlja tudi izvor, vzrok nastanka motnje, po odpustu
je priporočljiva zunajbolnišnična skupinska psihoterapevtska obravnava,
pozneje še nekajletno ambulantnospremljanje. Če bi se sama podala v to,
da bi ji rada pomagala, stala ob strani in vzpodbujala potem moraš
vedeti v kaj se spuščaš in da je to nekajletni proces, ko oseba
potrebuje nekoga na katerega se opreti, in ne moreš si premisliti ,jo
pustiti samo na "sredi poti". Kar se tiče vključitve
svojcev/partnerja v to, je potrebno oceniti ustreznost, ponavadi
je odnos staršev tisti, ki pahne otroka v to, ali pa tudi
nefunkcionalen odnos partnerja.