Velika Britanija se sooča z največjim družbenim in institucionalnim škandalom v svoji sodobni zgodovini. Dolgoletna razkritja o desettisočih zlorabljenih, večinoma belih britanskih dekletih, ki so jih skozi več desetletij sistematično izkoriščale organizirane kriminalne tolpe, so razgalila grozljivo resnico.
Vendar največji gnus in bes javnosti ne izvirata iz sprevrženih dejanj storilcev. Najhujše spoznanje, ki je dokončno razkrilo vso bedo britanskega pravnega in socialnega sistema, je ugotovitev, da policija, centri za socialno delo in lokalne oblasti niso le gledali stran, temveč so v številnih primerih aktivno sodelovali s storilci in postali sostorilci pri sistematičnem mučenju nedolžnih otrok.
Kronologija groze in preračunljiv mehanizem tolp
Zavesa molka je v polni luči padla leta 2014 z objavo prelomnega neodvisnega poročila profesorice Alexis Jay, strokovnjakinje za zaščito otrok, ki je v mestu Rotherham razkrilo zlorabe več kot 1400 otrok. A kaj kmalu je postalo jasno, da gre za vsesplošen državni pojav – sledila so namreč podobna srhljiva razkritja v Rochdalu, Newcastlu, Oxfordu in Telfordu, kjer je uradna preiskava leta 2022 potrdila, da so zlorabe nemoteno trajale kar dobra štiri desetletja, žrtve pa so šteli v tisočih.
Modus operandi teh kriminalnih združb, ki so jih v večini primerov sestavljali moški pakistanskega in nasploh južnoazijskega porekla, je bil natančno premišljen: ciljali so na ranljiva dekleta, stara med 11 in 16 let, pogosto iz revnejših in/ali disfunkcionalnih delavskih družin. Storilci so jih sprva zvabili z alkoholom, cigaretami, drogami in lažno pozornostjo.
Ko so bila dekleta ujeta v odvisnost, se je začelo brutalno izkoriščanje. Bila so vklenjena, pretepana, posiljevana in preprodajana med člani tolp. Če so poskušala pobegniti, so jim grozili z umorom družinskih članov ali pa so jih z drogami načrtno ohranjali v stanju trajne nezavesti.
Od prikrivanja do aktivnega sodelovanja: institucije kot sostorilci
Najbolj sprevržen del tega škandala pa je vloga, ki so jo odigrali tisti, ki bi morali otroke varovati. Uradne preiskave in kasnejša pričevanja žrtev so namreč pokazali, da so bili deli policije in socialnih služb neposredno vpleteni v kriminalno mrežo.
Policijska zaščita storilcev in zloraba žrtev
Med preiskavami so na dan prišla grozljiva pričevanja, da so posamezni policisti od tolp prejemali podkupnine v obliki brezplačne hrane, alkohola ali premoženjskih ugodnosti, v zameno za to, da so tolpe pustili na miru. Še huje: posamezni policisti so bili sami vpleteni v zlorabe, saj so od kriminalnih šefov so sprejemali spolne usluge istih mladoletnih deklet, ki so jih prihajala prositi za pomoč. Namesto da bi aretirali posiljevalce, so se policisti pridružili zločincem, dekleta pa s pozicije moči prisilili v molk.
Vračanje pobeglih otrok v roke mučiteljev
Socialni delavci in policisti so redno izvajali dejanja, ki mejijo na ugrabitev in neposredno predajo žrtev kriminalcem. Ko je prestrašenim in krvavim dekletom uspelo pobegniti iz hotelov ali hiš, kjer so jih tolpe zadrževale v ujetništvu, so jih socialne službe ali policijske patrulje fizično pobrale na ulici. Namesto da bi jih odpeljali na varno ali v bolnišnico, so jih s službenimi vozili odpeljali nazaj na naslove, kjer so jih čakali njihovi zlorabitelji. Skratka, sistem je deloval kot logistična podpora za tolpe, saj jim je vračal »pobeglo blago«.
Kriminalizacija žrtev namesto pregona kriminalcev
Da bi sistem zaščitil lokalne oblasti in prikril lastno gnilobo, je policija izvedla popolno zamenjavo vlog: žrtve so sistematično aretirali, jih zapirali in jih kazensko preganjali zaradi »hrupnega vedenja«, »pobegov od doma« ali celo »prostitucije«. S tem, ko so otroke uradno označili za kriminalce in prestopnike, so popolnoma uničili njihovo verodostojnost. Če je dekle poskušalo spregovoriti o posilstvu, je sistem njene besede zavrgel z utemeljitvijo, da gre za »lahko punco« in nezanesljivo prestopnico, s čimer so storilcem omogočili popolno imuniteto.
Pričevanja iz prve roke: »Bili smo povsem sami.«
Pričevanja preživelih žrtev, ki danes kot zlomljene odrasle ženske stopajo v javnost, potrjujejo to nepredstavljivo izdajo.
Pričevanje žrtve Samanthe: »Stara sem bila 13 let. Policiji sem povedala točna imena moških, registrske tablice njihovih avtomobilov in kje me zadržujejo. Policist me je pogledal in rekel, da sem si sama kriva. Nato so me vklenili in me kot kriminalko odpeljali nazaj v avto, ki me je čakal pred postajo. Policija me je osebno predala moškim, ki so me tisto noč spet posilili.«
Pričevanje žrtve Cheryl: »Socialni delavci so natančno vedeli, v katerih hotelih nas zadržujejo. Ko sem jim povedala, kaj se dogaja, so me obravnavali kot problematičnega otroka, ki uničuje ugled občine. Storilci so bili za njih gospodje, mi pa smeti. Če smo se upirale, so nas zaklenili v celice, tiste moške pa pustili, da so nas čakali pred vrati.«
Motiv za izdajo: politična korektnost in karierizem
Vprašanje, ki danes zbuja največji bes, pa je: zakaj? Neodvisna poročila so jasno pokazala, da je bil glavni motiv lokalnih oblasti paničen strah pred obtožbami o rasizmu in islamofobiji. Ker so bili storilci pripadniki etničnih in verskih manjšin, so se uradniki in politiki bali, da bi preiskave sprožile rasne nemire ali škodile njihovi politični podobi »naprednih in vključujočih« skupnosti. Žrtvovanje tisočih deklet iz revnih delavskih okolij je bila cena, ki so jo bili uradniki pripravljeni plačati za ohranitev svojih stolčkov in političnega miru.
K temu je pripomogla tudi popolna institucionalna korupcija. Vsak socialni delavec ali nižji policist, ki je poskušal ukrepati ali opozoriti na sodelovanje svojih kolegov s tolpami, je bil takoj utišan, šikaniran ali odpuščen. Vodstva občin in policijskih uprav so aktivno uničevala dokaze in poročila, da bi zaščitila ugled svojih institucij.
Politični potres v parlamentu: konec obdobja nekaznovanosti?
Čeprav je bilo v zadnjem desetletju pod pritiskom javnosti obsojenih nekaj sto storilcev, je škoda nepopravljiva. Na tisoče žensk danes živi s hudimi oblikami PTSM-ja, odvisnostmi in uničenimi življenji. Dolgo je kazalo, da bodo birokrati, policijski načelniki in socialni delavci, ki so aktivno sodelovali pri tem sistemskem zločinu, odkorakali z visokimi odpravninami in pokojninami, a zid molka v Westminstru končno kaže razpoke.
Da se zadeve ne bodo več pometale pod preprogo, je pred kratkim dokazal oster nastop poslanca Ruperta Lowa v britanskem parlamentu. Lowe je brez politične korektnosti naslovil točno tisto, česar se britanska elita najbolj boji: popolno odsotnost kazenske odgovornosti za tiste na položajih moči. V svojem govoru je zahteval, da se sprožijo obsežne kazenske preiskave proti vsem uradnikom, policistom in političnim voditeljem, ki so zavestno prikrivali zlorabe ali vanje aktivno sodelovali.
»Ti ljudje niso le nesposobni; so sostorilci. Čas je, da tisti, ki so otroke žrtvovali na oltarju politične korektnosti in lastnih karier, končajo za zapahi,« je odmevalo v parlamentarnih dvoranah.
Njegov nastop je sprožil plaz. Britanska javnost, ki ima dovolj praznih opravičil in preiskovalnih komisij, ki ne obrodijo sadov, zdaj zahteva ustanovitev posebnega tožilstva, ki bi se ukvarjalo izključno s pregonom institucionalnih sostorilcev.
Trajna izguba zaupanja in boj za prihodnost
Škandal z organiziranimi tolpami za zlorabo otrok ("grooming gangs") ni bil zgolj odpoved sistema; bil je zavesten, sistemski zločin, kjer so britanske institucije izdale lastne otroke, stopile na stran brutalnih kriminalcev in s tem (še bolj) trajno umazale zgodovino države.
Dogajanje v parlamentu in vse glasnejši pritiski neodvisnih medijev ter preživelih žrtev nakazujejo, da se Velika Britanija prebuja iz večdesetletne omame. Vprašanje, ki danes visi nad državo, ni več le, kako popraviti krivice in zaceliti rane tisočih uničenih življenj, temveč ali je britanski pravni sistem sploh še sposoben samoočiščenja. Če bodo ljudje, ki so otroke pošiljali nazaj v roke posiljevalcev, ostali nekaznovani, bo to pomenilo dokončni moralni propad britanske države. Boj za pravico žrtev se zato ne končuje – šele zdaj se zares začenja.
