Jaz se opravičujem, ker sem kar izginila po svojem prvem postu o tem, kako se moja zveza končuje zaradi tega, ker si on želi otroke in jaz ne. Vmes sem šla skozi najtežje obdobje v svojem življenju in nekaj časa mislila, da sploh ne bom preživela. Še zdaj rahlo dvomim na trenutke. Skratka, medtem sem si že premislila in začela razmišljati o otrocih, ker zanj in za ljubezen bi naredila vse, čeprav sem se materinstva in vsega, kar je s tem povezano, vedno bala. Jaz se na splošno bojim marsičesa, zaradi čisto razumljivih razlogov iz mojega otroštva, ampak to na koncu vseeno naredim. V mojem primeru pa se je izkazalo, da problem še zdaleč ni tako transparenten in nazadnje sem po naključju ugotovila, da me človek že dolgo vara (od 6 mesecev do enega leta) z neko sodelavko in mi vsak dan laže o vsem. To spoznanje me je skoraj uničilo, ker sva imela od samega začetka zelo iskren odnos, ki je temeljil na zaupanju in zdravi komunikaciji. On je bil do mene do konca ljubeč in povsem normalen ter govoril o najini prihodnosti, medtem pa študiral, kako bi se me čim lažje znebil. Zdaj je on v srečni zvezi z dvakratno ločenko, ki mu bo verjetno v kratkem povila biološkega otroka, ki mu bo dal večjo veljavo v družbi in v očeh njegove družine, jaz pa sem izgubila vse in sem pri svojih zrelih letih spet pri mami.