Oj Mariam!
Ja dobivam zelooo širok spekter vprašanj: na začetku so bila glede tega, v katerem trebuščku kdo zraste in v katerem srčku je kdo potem doma. Zdaj se sprašuje že, zakaj se je njena biološka mama tako odločila, kakšna je, rada bi jo videla... Mislim, meni se resnično zdi, da za vsaj dobrih pet let punca prehiteva. Zato ji je pa še težje razložiti kako pa kaj....
Rejništvo pa ja... otroci so čisto zmedeni, ponavadi še v stiku z matično družino, ki je ponavadi konkretno disfunkcionalna, polni občutkov krivde, pogosto se krivijo za dogodke v matični družini.... No, ampak še vseeno jim je bolje, kot če bi tam ostali. Definitivno se mi pa zdi, da pri nas sistem absolutno predolgo vztraja pri tem čakanju, da bi se matična družina spravila v red. Preveč se gleda na njihove pravice, premalo na pravice, čustva, občutke otroka. Zelo zelo pa se pozablja na dolžnosti! matične družine... Tako ponavadi ti otroci leta in leta preživijo v rejništvu in s tem so oropani predvsem občutka pripadnosti, sprašujejo se, kam spadajo, niso ne tu ne tam, strah jih je prihodnosti, ki je negotova....
Pa še to je: na žalost se najde kar nekaj rejnikov pri nas, ki to poslanstvo opravljajo kot poklic, teče jim delovna doba in socialno so preskrbljeni, rejenci pa pač spadajo zraven. jaz pa mislim, da otrok, ki je izločen iz matične družine, potrebuje še toliko več topline, razumevanja, ljubezni... Pa ne narobe razumet - seveda mislim, da prevladujejo dobri rejniki, ki tem otrokom uspešno nadomeščajo primanjkljaje iz matičnih družin.
Uh, te teme so tako kompleksne za debatirat....