Želja po otroku

Mimi_M, jaz bi rekla, da se ta želja pojavi, ker večina ljudi do te starosti že nekako izpolni tiste prve življenjske cilje (pridobitev želene izobrazbe, osamosvojitev in življenje na svojem s partnerjem, služba in finančna varnost...) in potrebujejo nekaj novega, da jim izpolnjuje vsakdan. Ti, kot si že rekla, najdeš to zadovoljstvo v časovni neodvisnosti, ker si najbrž znaš sama najti zabavo in hobije, spet drugi pač ne. Pritiska v smislu, da družina spet postaja vrednota, jaz ne bi čisto izključila. Ker veliko staršev na svoje odrasle otroke precej vidno pritiska z željo, češ, kdaj bom pa jaz kaj postal/a babica/dedek, poglej, kako sosedova (kdorkoli že) uživata s tamalim, si ti nič ne želiš tega, ipd. Sicer ne vem, kako je drugod po Sloveniji, ampak pri nas se tega dosti vidi.

Sicer sem prebrala le zadnjo stran....a me je kljub temu stisnilo pri srcu.
Sama sicer še nimam otrok...a vseeno ne razmišljam v tej smeri, da jih ne bi nikoli imela. S partnerjem se res popolno razumeva, izpolnjujeva,...imava čas, da si sprdneva 5 do 5 da greva nekam, po nekaj.

A vseeno ...ne razumem, kako nekdo ne želi ustvariti življenja, življenja ki bo del tebe, ki ga boš ljubil bolj kot sebe; ki ti bo ponudilo nasmeh, vreden več kot potovanja, pršut in teran

Imamo možnost da podarimo življenje, a smo preveč sebični, razvajeni, neodgovorni in nezreli.

Mislim, da je neprimerno nekoga, ki si otroka ne želi, označiti za nezrelega, sebičnega, razvajenega in neodgovornega. Saj ljudje niso roboti, da bi jih lahko takole okarakterizirali na osnovi enega dejstva. Kaj pa veš, kakšni so njegovi razlogi za to, da otrok ne želi! Ali ni bolj zrelo in manj sebično, da se nekdo, ki se zaveda, da ne bi želel/mogel ustrezno skrbeti za še eno človeško bitje, iz katerih koli razlogov, odloči, da ga ne bo imel? 

Morda sem se res neprimerno izrazila, sebično se mi zdi, da si nekdo ne želi otroka, samo zato, ker ima raje "svobodo".

Tisti, ki zanj niso pripravljeni, psihično, finančno ipd.  ok, jih razumem.

Tisti, ki pa že v naprej povedo da nočejo otrok; ker bi si raje sprdnili, da čez 10 minut odpotujejo nekam..to pa se mi zdi sebično in neodgovorno. V bistu, razvajeno.

Da bi pa imeli otroke samo zaradi družbenih pritiskov in njihovih usteljenih vrednot...to pa se mi ne zdi prav.

Sem rekla, obstajajo razlogi, pri katerih podpiram posameznike pri odločitvah, da nimajo otrok.

Sporni so mi pa nekateri razlogi...sama otrok še nimam, a ne morem rečt, da jih ne bom imela ker me bojo ovirali pri tem ali onem...ker se z rojstvom otroka spremenimo; uskladimo želje in potrebe, znajdemo, da lahko tudi z otrokom odletimo kam na hitro na izlet.

Podpis pod Mimi_M Se prav požvižgam na komentarje v stilu, da sem sebična in razvajena, ker ne želim imeti otrok (ker imam raje svobodo in to da počnem kar in kadar se mi sprdne). Eni dajejo prednost enim stvarem, drugi drugim. Zato ker imam možnost rojevanja še ne pomeni, da moram roditi (lahko, ni pa nujno in če ne, ni nič narobe). Btw, življenje je prekratko, da bi se omejevala pri določenih stvareh in sprejemala kopromise samo zato, ker mi je nekaj dano in bi bilo res fino če bi to izkoristila itd.

Kakorkoli obrneš eni in drugi smo sebični, neodgovorni, razvajeni (tisti ki želijo otroke in tisti ki jih ne), samo iz drugega zornega kota. In toliko kot sem jaz takšna, je tudi tisti ki misli ravno obratno od mene.

Seveda dopuščam možnost da si mogoče tudi sama nekoč zaželim otrok...ali pa ne (a moje zgornje mišljenje se ne bo spremenilo)..

Pri meni je še en razlog, čeprav ga nerada priznam. Jaz nisem sposobna brezpogojne ljubezni do drugih ljudi. Ker sem sama do sebe izredno zahtevna, ne vem, ali bi lahko svojemu otroku dopustila, da bi iz sebe naredil kaj manj, vem pa, da to ne bi bilo pošteno. Če sem kdaj nad kom zelo razočarana, se kar nekako odtujim od njega ali mu obrnem hrbet, tega pa otroku ne smeš narediti.

Naj kot zanimivost za tiste, ki še nimate otrok, pripomnim, da imeti rad svojega otroka ne pomeni nujno, da si na splošno navdušen / raznežen nad vsemi otroki. Čeprav je veliko ljudi tudi takšnih, jaz na primer nikoli nisem bila preveč zainteresirana za tuje otroke, razen za tiste, ki so mi bili blizu. Skoraj nepredstavljivo mi je bilo npr., da bi zabavala dojenčke s pačenjem (kar je šlo odlično od rok moji mami)... In takšna sem v bistvu še danes, zame je velika razlika med mojim otrokom in neznano maso drugih otrok, kar se mi zdi tudi logično. Tako kot se ne navdušujem nad vsemi neznanimi odraslimi, ki jih srečam na ulici, se tudi ne navdušujem nad neznanimi dojenčki, malčki... (kje naj bi nas minilo navdušenje nad drugimi ljudmi? ko grejo v šolo? v 5. razredu? ko postanejo najstniki? kako to, da isti ljudje nenadoma iz srčkanih postanejo zoprni?) Odnos z lastnim otrokom pa je nekaj povsem drugega.
Poleg tega kar dosti časa preživim tudi z otroki prijateljev in se mi zdi, da so otroci čisto normalni ljudje, pri katerih so nam nekatere stvari všeč in zabavne, druge pa ne - npr. tuljenje in razgrajanje ob 10h zvečer me pač nič ne razneži, medtem ko se imamo kdaj drugič super.
No, tole sem mislila le kot zanimivost za tiste, ki pravite, da se vam ne da ukvarjati z drugimi otroki, meni se zdi to normalno, sploh če ste stare npr. 18 let.

Lubenica, jaz te pa izredno občudujem, ker si sposobna priznati nekaj takšnega.  Koliko otrok, družin je uničenih zaradi tega, ker si ljudje ne priznajo takšnih stvari....