Želja po otroku

Lubenica, tudi jaz izjemno spoštujem ljudi, ki so zmožni take iskrenosti. In če se ti zdi, da te ta tvoja visoka pričakovanja pri nekaterih stvareh v življenju omejujejo, si že na dobri poti, da se poboljšaš  Dokler ne uvidimo in si priznamo problema, ga namreč ne moremo začeti reševati. Seveda pa je čisto možno, da te to sploh ne ovira. Glede na to, da praviš, da si zelo zahtevna, ne dvomim, da imaš tudi visoka merila, kaj pomeni biti dober starš. Mogoče pa si preveč stroga do same sebe?
Jaz še nimam otrok, so pa moji starši zelo veliko pričakovali od mene. Pa daleč od tega, da nisem bila pridna! Vse sem ubogala, odlična sem bila celo OŠ in srednjo šolo. Diplomirala sem in se zaposlila. Kljub vsemu to velikokrat ni bilo dovolj. Pa misliš, da jim zamerim? Kje pa! Hvaležna sem jim za vse, kar so mi dali. Pa če je bilo dobro ali pa malo manj dobro. Če bi bilo drugače, ne bi bila tak človek kot sem danes 

Uf...jaz imam pa druge pomisleke. Narediti otroka in ga spraviti na svet je pomoje še najmanjši problem. Meni osebno se zdi problem otroka vzgojiti in pripraviti na kruto življenje.

Glede na to, da delam v vrtcu vidim vse več staršev, ki se pomoje odločijo za otroka zaradi družbenih pravil, norm...tako, da raje vidim, da nekdo pove po pravici in nima otroka, kot pa da ga ima samo zato, da lahko reče, da ima otroka...potem je pa ta otrok vsepovsod drugje, samo doma ne

Je pa še en problem današnjega sveta...čas...službe se končujejo ob 16, 17, 18 uri...koliko časa potem ostane za kvalitetno družinsko življenje? Svet se vrti v eni čudni smeri. mogoče sem malo zašla...

madeira*, od mene starši še zdaj ne pričakujejo nič posebnega, imam sama v sebi to težnjo po vedno višjih ciljih in dosežkih, ker vem, koliko zadovoljstva mi je to prineslo, ampak se preprosto bojim, da bi svojemu otroku škodovala z vcepljanjem takih misli, ker je težko nekomu drugemu dopovedati, kako srečen si lahko z nekaj več truda in dela, dokler tega sami ne ugotovijo. Ker razumem tudi starše, ki v najboljši veri, da bo otrok zrasel v zgledno odraslo osebo, včasih uberejo malo bolj stroge metode vzgajanja. Žal je otrok tisti, ki v dani situaciji še ne razume, zakaj je neka odločitev staršev zanj najboljša. Priznam, da se nemalokdaj zalotim, da tudi sama poskušam vzgajati ljudi okoli sebe, da bi se nehali obremenjevati s čim ali pa razčistili določene probleme. Pri malo bolj zrelih ljudeh to ponavadi gre in mi je marsikdo hvaležen za kak nasvet, ampak z otroki je drugače, ker enostavno še ne dojamejo tega... Sicer pa ne mislim, da imam prevelika pričakovanja do sebe, ker sem zares zelo, zelo srečna oseba, čeprav veliko naredim za to.

Ja, pol pa sploh super 
Glede strogosti se mi pa zdi, da je lahko v različnih oblikah in ni nujno, da so vse izjemno sitne (z otrokovega stališča seveda). Zelo odvisno od pristopa. No, ampak to najbrž ne spada več v to temo

Se strinjam. Enako je v vrtcu opažala tudi moja sestrična. Zelo dobro stoječe družine so imele tudi 3. otroka, vendar zgleda le zato, ker je bilo to "v modi", saj se jim ni dalo ukvarjati niti s prvima dvema.

Excuse me, ampak kdo pa si ti, da boš za druge razsojala, kateri razlogi so utemeljeni in kateri so sebični, razvajeni in neodgovorni? Vzrok sploh ni pomemben, pomembno je, da nekdo ve, kaj si želi, kaj hoče v življenju in česa ne in temu prilagodi svoje življenje.

Brez zamere, ampak kar se mene tiče, bolj sebičnega od osebka, ki ni sposoben dojeti, da smo si ljudje različni, imamo različne želje, cilje in interese (pa četudi ti ne vključujejo otrok ali pa če jih vključujejo 10), preprosto NI (oz. da prevedem: če mene ne moti, da ima soseda 10 otrok, tudi nje nima kaj motiti, če jih jaz nimam ali pa imam samo enega ali ..., ker je niti malo ne briga).

Live and let live.

Bravo Tanja.
 To je odločitev vsakega posameznika in če jih nekdo ne želi, pa magari zaradi komoditete, ga nimamo pravice obtoževati. 

Lilja , lahko bi kar citirala cel tvoj post (ampak vem, da se predhodnika ne citira :D), ker se z vsem zelo zelo strinjam. Mene tudi blazno živcira, če se folku zdi samoumevno, da boš pač imel otroka, ker imaš že več let partnerja/ker si končal šolanje in živiš na svojem, torej je zdaj pa "že čas"/ker si ženska in ga seveda logično želiš imeti/itd. itd. (gotovo bi se našlo še veliko podobno blesavih kvazi vzrokov). Joj, pa ti izrazi, "mlade mamice" pa "mlade družine", don't get me started

Jaz bom rekla samo tole - sama želim met otroke, ampak 100% zagovarjam tudi tiste, ki si jih ne želijo. Ni hujšega kot mama, ki to ne želi biti in je sprejela takšno vlogo samo zato, da bi ugodila okolici, ker je bila vzgojena v prepričanju, da tako enostavno mora bit, če ne je ženska nenormalna. To je neodgovorno, nezrelo in nespoštljivo do samega sebe, torej sprejeti odločitev na podlagi okolice. Sprejeti odločitev na podlagi svojih občutij in želja pa je kvečjemu odgovorno do samega sebe in posredno tudi do okolice.

Nekatere ženske še vedno na žalost živijo v pravljicah, v preteklosti, ki je nikoli več ne bo (hvala bogu). Po eni strani poskušajo bit emancipirane, enakovredne moškim, po drugi strani pa same sebe tlačijo v drek s tem vsiljevanjem materinstva za vsako ceno, z gledanjem postrani, če nima vsaka otrok in podobno. Pa lepo vas prosim, no!

Ženski je narava podarila možnost imeti otroka, ni pa ji dala obveze ga imeti. To moralno obvezo in prepričanje smo ustvarili čisto umetno, je produkt naše kulture. Jaz verjamem, da so vedno bile ženske, ki niso čutile želje po otrocih, to ni nobena novodobna muha. Pač nima vsaka ženska tega v sebi, od nekdaj so obstajale nesrečne matere in zanemarjani otroci. Zdej se samo govori toliko o spreminjanju vrednot in o tem, kako si nobena več ne želi bit matera, ker si končno to upajo ženske naglas povedat. Včasih ni bilo kontracepcije in ženska itak ni imela izbire, pa tudi otroci so bili potrebni kot delavna sila (na kmetijah recimo).

Še posebej me je v oči piknil tale Evelinin stavek:

Imamo možnost da podarimo življenje, a smo preveč sebični, razvajeni, neodgovorni in nezreli.

Še enkrat, kot sem rekla - imamo torej možnost, ne pa obvezo. V življenju je ogromno možnosti in človek se naj odloča po lastnih prioritetah. Vsak zase naj se odloči, kaj mu je namenjeno v življenju in če v materinstvu nisi 100%, bog ne daj se spuščat vanj. Nesrečnih otrok je ko listja in trave in tisti so potem največje žrtve. Globalno gledano nas je itak ogromno preveč na svetu, vse gre k vragu, zastrupljamo naravo in same sebe, življenje bo itak vedno manj prijetno, to je neizpodbitno dejstvo. Tako da ne mi govorit, da se otroci rojevajo zaradi nesebičnosti, pha! Otroci se rojevajo zgolj in samo zaradi sebičnosti, zaradi želje po njih oz. kot je Evelin rekla - zaradi želje po tem, da se ti otrok nasmehne, da te objame, da te pokliče 'mami' in te ima rad, zaradi želje po navezanosti. Ne pa zato, ker imaš v glavi, da boš rodila malega heroja, ki bo nesebično rešil svet pred pogubo. Ko ženska povije otroka pač ne razmišlja kako je zdej pripomogla svetovni populaciji.

Joj, bullshit.

OMG niti ne grem brati določene stvari ker me bo fršlok...kako ženske same sebe tlačimo kamor sonce nikoli ne posije...obup.

Sicer pa Tanja in Dilema, Word!

Še malce starejši citat iz te teme, za Evelin