hibiskus je napisal/aVidva sta pa skupaj, za finančno stanje si napisala, da bi bilo zadovoljivo (
komentar, da si moraš prej stanovanje kupiti, se mi zdi trapast - ker potem res lahko zmanjka za preživljanje še enega člana - sploh, če imaš razumevajoče starše oz. lahko živita v študentskem domu) in kar je najpomembnejše, si tega oba želita.
Nekako imam občutek, da se počrnjen tekst nanaša na moj post. Jaz nikjer in nikdar nisem napisala, da morata kupit stanovanje, napisala sem, da ga naj ali najameta ali kupita. Nažalost je pri današnjih najemninah (predvidevam, da živita v LJ) skorajda enako, če vzameš kredit in kupiš stanovanje ter odplačuješ po mesečnih obrokih ali pa plačuješ najemnino, s to razliko, da je v prvem primeru stanovanje po nekaj letih tvoje, v drugem pa je to skorajda stran vržen denar. Je pa najem dobra začasna rešitev, glede na to, da sta študenta in potem kredit tako ali tako odpade. Z življenjem v študentskem domu je pa tako: jaz sem včasih živela v domu in sem spoznala punco z otrokom. Njen partner ni bil več študent, zato je v domu živela sama z otrokom, partner pa je živel v domačem kraju. Verjetno mi niti ni treba napisat kakšne težave je imela pri organiziranju varsta + otrok praktično ni imel nič od očeta. V Donninem primeru bi se kaj hitro lahko zgodilo kaj podobnega, ker je fant že absolvent in verjetno ne bo vlekel status v nedogled, ker se mu dolgoročno gledano bolj splača zaposlit. In, ko ode status, ode i apartman. Pa tile apartmaji tudi niso tako zelo poceni, so sicer cenejši kot običajna stanarina, vendar je proračun študentske družinice že tako ali tako zelo omejen.
Pa po mojem mnenju moraš v nosečnosti čimbolj uživat, ne pa noret sem in tja. Zdaj ne vem koliko je to res in koliko ne (lahko, da so same bučke), vendar je bila moja svakinja pred rojstvom prvega otroka pod velikim stresom. Nosečnost je prišla nepričakovano, zanosila sta navkljub kontracepciji in je tako v nosečnosti imela še ogromno stvari za poštimat-od izpitov do stanovanja, tako da je bila v tistem času noseča živčna razvalina. Otrok, ki se je rodil, je potem še zelo dolgo imel razne zdravstvene probleme (nespečnost, alergije, hiperaktivnost,...). Zdaj ne bom trdila, da sem prepričana, da je to dvoje povezano ampak glede na to, da so tudi zdravniki namignili, da se mamica ni znala umiriti, pa je mogoče le kaj na tem.
No, ta moj dolgi post zaključujem s tem, da si tudi sama že zelo dolgo želim postati mama in bi rada imela veliko družino, a so me določene življenjske izkušnje pripeljale do tega, da ne smem rinit z glavo skozi zid. Če to pomeni, da bom otroka imela leto ali dve pozneje kot sem si sprva želela, a bom potem njegov prihod lažje in bolj mirno dočakala, naj bo pač tako.