Želja po otroku

Donna jaz mislim da je nadvse krasno, da res veš kaj si želiš. Meni osebno se zdi da ne bom nikoli rekla, okay dajva zdaj imeti otroka. Razmišljam o tem in si jih želim seveda, ampak enkrat pač...hehe, enkrat. Ko sem imela 21 let sem rekla pri 25, zdaj pri 26 pravim pri 30, pri 30 bom rekla kaj? Skratka zdi se mi pohvale vredno, da veš kaj si želiš, večina ljudi ne ve niti kaj si ne želijo, kaj šele točno kaj si želijo. Zdi se mi krasno da si oba želita in da kljub vsemu preudarno razmišljata o tem. Kontra-argumente si slišala, vidim da vztrajaš pri svojem cilju, torej go for it. Sem prepričana da boste srečni, kot je rekla Samsara vse preveč ljudi ima otroka ker se je pač spočel, ne ker bi ga res želeli, to da si ga res iz srca želita je vsekakor zelo pomembno dejstvo in nekako spodbija skoraj vse ostale ovire in argumente.

Zakaj pa ne bi počakala še malo in imela otroka bolj proti koncu študija? Po mojih izkušnjah je na faksu veliko, veliko lažje proti koncu študija, ker te že sami profesorji jemljejo bolj resno in se da marsikaj zmenit. Če si tako zelo želiš otroka, ti to lahko motivacija, da redno opravljaš vse študijske obveznosti, zraven še kaj delaš in s tem prihraniš nekaj denarja za nujne primere. Pa če bi zanosila recimo v 4. letniku, bi lahko do absolventa in poroda opravila vse izpite tako, da bi ti ostala le diploma, kar bi pa po mojem mnenju zlahka naredila v dveh letih, saj bi ti zaradi otroka 100% podaljšali status. Hkrati bi bil pa tvoj fant verjetno že zaposlen in bi vama bilo lažje, če bi imela vsaj en stalni dohodek. O financah ti ne bom špreveč pridigala, ker se mi ne sanja koliko približno stane otrok v prvih letih življenja, lahko pa ti predlagam, da za začetek vsaj postaneta popolnoma samostojna, če to še nista. Torej, da najameta ali kupita stanovanje in skrbita sama za vse svoje stroške. Drugače pa razumem vajino željo po otroku in me veseli, da še obstajajo (poleg mojega lubija seveda) fantje, ki razmišljajo tudi malo za vnaprej ne pa samo na katero žurko bodo šli zvečer.

Se bom navezala na Filiin post - otrok ogromno stane. Jaz sem v zadnjem mesecu nosečnosti in ti lahko povem, da sem samo ta mesec za pripomočke (sem NE štejem vozička, pohištva itd..) porabila skoraj 1.000€, pa ne kupujem najdražjih zadev.

Sedaj dosti sodelujem tudi na enem od"specializiranih" forumov za starše in nosečnice. Tam pogosto zasledim starše študente, ki so v hudih finančnih težavah - mamice študentke so namreč upravičene le do 180€ starševskega dodatka (porodniške nimajo) in do otroškega dodatka (max znesek je okoli 100€, če se ne motim). Poleg tega starši študenti, ki študirajo v Lj, pa tu nimajo stalnega prebivališča, praktično nimajo možnosti dobiti prosto mesto v vrtcu. Veliko berem tudi o družinah, ki so izgubile študentski apartma, ker je eden od staršev izgubil status (zato, ker je moral delati in ni bilo časa za študij ali pa ostati doma in čuvati otroka, ker ni bilo vrtca).

Toliko v razmislek, pa veliko sreče ti želim.

Boš videla kako ti dve leti hitro mineta. Samo zaposlit se moraš.

Nekako imam občutek, da se počrnjen tekst nanaša na moj post. Jaz nikjer in nikdar nisem napisala, da morata kupit stanovanje, napisala sem, da ga naj ali najameta ali kupita. Nažalost je pri današnjih najemninah (predvidevam, da živita v LJ) skorajda enako, če vzameš kredit in kupiš stanovanje ter odplačuješ po mesečnih obrokih ali pa plačuješ najemnino, s to razliko, da je v prvem primeru stanovanje po nekaj letih tvoje, v drugem pa je to skorajda stran vržen denar. Je pa najem dobra začasna rešitev, glede na to, da sta študenta in potem kredit tako ali tako odpade. Z življenjem v študentskem domu je pa tako: jaz sem včasih živela v domu in sem spoznala punco z otrokom. Njen partner ni bil več študent, zato je v domu živela sama z otrokom, partner pa je živel v domačem kraju. Verjetno mi niti ni treba napisat kakšne težave je imela pri organiziranju varsta + otrok praktično ni imel nič od očeta. V Donninem primeru bi se kaj hitro lahko zgodilo kaj podobnega, ker je fant že absolvent in verjetno ne bo vlekel status v nedogled, ker se mu dolgoročno gledano bolj splača zaposlit. In, ko ode status, ode i apartman. Pa tile apartmaji tudi niso tako zelo poceni, so sicer cenejši kot običajna stanarina, vendar je proračun študentske družinice že tako ali tako zelo omejen.

Pa po mojem mnenju moraš v nosečnosti čimbolj uživat, ne pa noret sem in tja. Zdaj ne vem koliko je to res in koliko ne (lahko, da so same bučke), vendar je bila moja svakinja pred rojstvom prvega otroka pod velikim stresom. Nosečnost je prišla nepričakovano, zanosila sta navkljub kontracepciji in je tako v nosečnosti imela še ogromno stvari za poštimat-od izpitov do stanovanja, tako da je bila v tistem času noseča živčna razvalina. Otrok, ki se je rodil, je potem še zelo dolgo imel razne zdravstvene probleme (nespečnost, alergije, hiperaktivnost,...). Zdaj ne bom trdila, da sem prepričana, da je to dvoje povezano ampak glede na to, da so tudi zdravniki namignili, da se mamica ni znala umiriti, pa je mogoče le kaj na tem.

No, ta moj dolgi post zaključujem s tem, da si tudi sama že zelo dolgo želim postati mama in bi rada imela veliko družino, a so me določene življenjske izkušnje pripeljale do tega, da ne smem rinit z glavo skozi zid. Če to pomeni, da bom otroka imela leto ali dve pozneje kot sem si sprva želela, a bom potem njegov prihod lažje in bolj mirno dočakala, naj bo pač tako.

Ja, tako je Inga, imaš prav glede kreditov. Midva sva se zanimala za kredite pri avstrijskih bankah in moraš imeti približno 10-20% našparanega, če govorimo o hipotekarnem kreditu. Ponudili pa so nama celo tudi 100% hipotekarni kredit (v bistvu sva si ga izborila) glede na to, da bi kupila stanovanje v Kranju.

Pa da ne bom čisto OT: Jaz pa na Donninem mestu vseeno ne bi hitela z diplomo, pohitela bi le z izpiti, razen če jo že čaka kakšna služba. Oziroma, diploma je lahko napisana, le zagovarjat je ni treba.

Hibiskus in Donna, če vama pa vseeno prej kaj rata, pa sporočita, da bomo stiskali pesti za mali štručki.