Želja po otroku

Donna21, jaz sem bila pred dobrim letom v povsem isti situaciji kot ti. Jaz stara 20 let, on takrat 27, želja po otroku ogromna. Najprej sem pol leta porabila za iskreno in poglobljeno ugotavljanje, zakaj si otroka pravzaprav želim, kako si predstavljam naše življenje, kje pravzaprav bova... Bila sem šele v prvem letniku, moj pa pripravnik z res borno plačo. Pa sva se odločila poskusiti. Mene je bilo najbolj strah reakcije staršev in kolegov... No, starši so po začetnem šoku odreagirali zelo zelo pozitivno (zelo se veselijo vnučkov), tudi tistih nekaj prijateljic, ki ve za najine načrte naju povsem podpira. Najin največji strah je bilo stanovanje - pa so še moji starši nekaj malega primaknili k najinim dohodkom, jaz dobivam pokojnino, moj pa tako ali tako dela. Zdaj živiva v najetem dvosobnem stanovanju, čez slab mesec se seliva v lastno tri in pol-sobno stanovanje. Vse se je nekako rešilo - in to zelo ugodno!
To se mi zdi eden pomembnejših aspektov - da vidita, kako zares funkcionirata drug z drugim v skupnem vsakdanjem življenju. Mislim, da se takrat zares vidi material, iz katerega je narejena zveza...
Sicer pa nasvet s psičkom ni slaba ideja... Midva ga imava že pol leta in res naju neskončno osrečuje. Vem, da bo otrok še mnogo, mnogo bolj zahteven, ampak dobiš pa idejo, kaj pomeni biti odgovoren za nebogljeno bitje.
Drugače se pa po dveh neuspelih poskusih ne sekiraj, škoda živcev. Jaz sem se tam nekje do devetih mesecev res grizla. Zdaj tečemo že 15. krog in sem postala malo bolj imuna.

Meni se res zdi najbolj pomembno, da si otroka želita oba, celega, z vsemi neprespanimi nočmi in slabimi razpoloženji vred. Finančna varnost je predpogoj, mislim pa, da ni potrebno razkošje. Otrok bo čisto srečno preživel tudi z manj dodelanimi igračami, če mu boš le znala vcepiti nekapitalistične vrednote. Vsekakor je treba poskrbeti za osnovno opremo, mislim pa, da ti nikakor ni treba imeti astronomske plače, da je otrok preskrbljen in zadovoljen.

Srečno pri teh težkih odločitvah!

Jaz se strinjam z vsako pomalo, otrok je strošek, je skrb, je odgovornost...hkrati je sreča, veselje in radost.

Sama ne vem kdaj oz. če bom kdaj pripravljena na tisto: ajde zdaj pa greva...je vseeno neki rešpekt in ''strah''. Bom verjetno nehala s tabletkami in kar bo in kdaj bo pač bo. Sicer bi že nehala s tabletkami ker imam pač stranske učinke, ampak me je preprosto strah saj sem še študentka, starši, tako moji kot od partnerja pa niso tako premožni, da bi lahko vzdrževali še mojega otroka.

Ko bo čas pač bo in kapo dol tistim, ki se tako zavestno in odločno lotite takšnega projekta, saj zame je otrok neke vrste doživljenjski projekt, ko je prisoten in se ga ni možno odreči (no so situacije o tem kdaj drugič v kakšni drugi temi). Otrok ne spremeni samo življenje, spremeni človeka v starša, spremeni marsikomu tudi način življenja.

Moja ginegologinja mi je rekla, da v primeru, ko bom hotela zanositi priporoča cc/min. 3 mesečno ''čiščenje'' torej drugo obliko zaščite oz. dokler se ciklus ne uredi. Pač preventivno, ziher je ziher. Vsak ima pomoje drugo mnenje, jaz bom verjketno imela to čiščenje...že zaradi mojega boljšega občutka, ko bo baby že tam notri, da ne bom mislila samo na tisto: je vse ok Pač, ko se človeku nekaj v glavo notri zasidra je težko to izkoreniniti...določene stvari. Seveda zdaj bom še nekaj let uživala kar brez otrok.

Jaz se tudi že veselim dne, ko bom postala mamica, vendar bi najprej rada zaključila faks, tako da se bo želja po malem pišku prestavila za cca dve leti v prihodnost. Želim si, da bi bil očka mojega miška moj sedanji fant. 

Včasih se zalotim, ko razmišljam kako fino bi ga bilo imeti, potem pa se začnem zavedati vseh odgovornosti in odrekanj, česa pa sedaj zaradi šole še nisem pripravljena sprejeti, ker bi se rada svojemu potomcu v celoti posvetila.

Zanimivo pa se mi zdi, da večina moj prijatlejic misli odlašati z otrokom kolikor se bo le dalo. Ko pa sem omenila, da ga jaz mislim imeti pred 24im letom, so se pa začeli "napadi" - kam se mi tako mudi itd.

Ampak se ne oziram na to. Jaz hočem biti mlada mamica in tudi bom, pa če jim bo prav (komurkoli pač) ali ne. Samo da bo dragi za, pa gremo miško na delo.

če hočeš imeti otroka ga imej,poslušaj sebe ,ne drugih.
sama imam 2 otroka,pa sem stara komaj 23 let.
Pa tista,ki je napisala,če noče otroku dati dobro življenje,da kako mu bo plačevala izlete itd- a misliš da bo otrok v prvih letih to potreboval ??

saj je samo eno leto doma,ne pa celo življenje.In z otrokom se marsikaj da,samo volja je potrebna in pomoč partnerja.med nosečnostjo delaš še izpite,greš še kam delat,po porodu če je otrok priden greš še na par izpitov....

Upravičena si pa do starševskega dodatka,otroškega dodatka,socialne pomoči,če ne presegata cenzusa in pa enkratna denarna pomoč ob rojstvu.kar veliko denarja

P.S.  ko nehate tabletke jest,je priporočljivo počakati prvo M,ni treba čakati 3 mesece ali več.saj učinki KT izginejo iz telesa že v par dneh

Ah,stres  v nosečnosti  sploh ni povezan z alergijami ipd zadevami

Saj bi ga imela, pa me vseeno skrbi kako bi ga živela sedaj trenutno. Delam faks, obenem delam še preko študenca in z zaslužkom pokrijem svoje stroške z avtomobilom, zavarovanjem, telefonom, se sama oblačim in obujem, da ne težim mami, ostane mi pa za kakšne kavice s prijateljicami, obisk kina pa še kakšno malenkost. Bojim se, da bi mi denarja hitro zmanjkalo. 

Bom še jaz piskrček pristavila!
Iz tvojih postov, Donna, sem razbrala eno kar zrelo osebnost, ki je že fejst pretehtala svojo odločitev in za njo tudi stoji. Samo zaradi okolice in predsodkov drugih oklevš! J***š to! Imej otroka! Naši starši so nas imeli v še bolj nemogočih pogojih, njihovi njih v še bolj, pred sto leti je blo pa še hujš. A zdej je treba imet že redno službo, svoje stanovanje, po možnosti že izbranega samoplačniškega zdravnika, ortodonta, rezervirano mesto v waldorfski šoli, preden ti je "dovoljeno" sploh razmišljat o otroku?! Halo!?
Ti kar imej otroka, imej ga rada, imejta se vidva rada. Pika!

Aja, še tole...moja mami je jemala tabletke. Jih nehala in kao pazila, da "se spuca"...naslednji mesec je bila noseča z mano. Tolk o pucanju...čeprav mi tole ni jasno...kaj se ma za pucat? A če zanosiš takoj prvi mesec, maš pa umazanga otroka? ;))) Al sam takega gobčnega, kot sem jaz?

Sam še tole...z mojim si zdaj urejava stanovanje, ki je pol moje (pol od sestre). In sva rekla, nič otrok, dokler ta projekt ni za nama (kompletna obnova in odkup). Jaz sem zarad težav nehala tabletke jest in zdej "paziva", jaz štejem plodne neplodne, in tu in tam kak kondom uporabiva. In se je zgodila nesreča, lih en dan pred plodnim dnevom. Hitro sem tekla po postkoitalno kontracepcijo. Ki me pa še danes samo lepo gleda iz škatle. Nikakor se namreč nisem mogla pripravt k temu, da jo vzamem. Moj edini argument ZA je bil moj lastni komfort. MENI bi blo lažje brez otroka urejat stanovanje. Otroku je pa čist vseeno če spi v gajbi za krompir-če malo karikiram. Tako da sva se soglasno odločila, da kar bo pa bo. Pa ni blo nič. In sva oba kar malo bila žalostna. K**c, kjer je ljubezen, se da vse!

Pri meni se je pa v zadnjih treh dneh pojavila tako močna želja po otroku, da določenih stvar kar ne morem kontrolirat. Včeraj npr, sem odnesla denar na banko in ko sem izstopila iz nje sem pred seboj videla trgovino z otroškimi stvarmi. Sem šla malo pofirbcat in ne boste verjele punce....kupila sem dva bodyja (enega za fantka enega za punčko) čeprav sploh nisem noseča! 

Vse te dni pred spanjem razmišljam o tem kako lepo bi bilo imeti dojenčka, kako bi to uskladila s faksom itd. Pred mano sta še dva letnika skupaj z diplomo, tako da načrtujem, da bom s faksom pometla do 24 leta maksimalno, samo pri teh letnih pa bi ga res rada že imela, še prej!

Težava je v tem, da svoje željice fantu še nisem omenila. Sem mu hotela zadnjič, ko sva bila na kavici ampak kar nisem mogla izustit.

Ne vem kaj se dogaja z menoj, očitno mi nekaj pravi, da sem pripravljena kar se tiče ljubezni in nege otročička, finance in šola pa še vedno predstavljata mali problem.

Hja, gita, ka pa vem. Naju sta mojadva imela v kar težkih razmerah. Mama troizmensko delo, kasneje še izredno faks zapovrh, pa dva mala otroka. Živela sta v dedkovem stanovanju, iz katerega sta se na hitro morala izselit zarad hudobije mojga dedka. Kar je pomenilo veeeeelik kredit (res, da je bil ta potem hitro odplačan zarad inflacije, al česa že, ampak, ko sta se morala zakreditirat, tega nista vedela). Jaz se še spomnim, kako smo doma skoz natepaval sardele, ker so bile poceni in mama je povedala, kako ji je bilo hudo, ko sem ji enkrat z žarečimi učkami govorila, kako sem pri teti jedla piščančka.... Jaz se ne spomnim, da bi kdaj mela feeling da mi kaj manjka. Tut ko sem gledala sošolke, ki so jih mame oblačle v avstriji, sem sicer bila mal fouš, ampak nikol nisem mela feelinga, da sem neki manjvredna.
tut ne vem zakaj bi bilo treba otroka od spredi in zadi filat z raznimi dobrotami in materijalijami. Važn je da je sit, čist, obut, zdrav in da ma privzgojene neke vrednote. Pa tut če nima lih Ninja Turtles vse od gat do kozarca, mu ne bo krona z glave padla.
Hočem rečt, da si mi postavljamo neka merila, kdaj je pametno imet otroka, kateri osnovni pogoji morajo bit zagotovljeni...pa so ti pogoji, ki jih postavljamo, res osnovni, al so luksuz?
Mene bolj plaši kriminal, cesta, droge, alkohol, kot pa stanovanje in denar.