No ja, včasih sem imela podoben 'problem'.. 
Svetovati ti ne znam kaj dosti, lahko pa s tabo delim svoje izkušnje.
Zagledala sem se v kolega, s katerim smo občasno hodili ven. Ker je poba bolj odprte sorte, je seveda veselo klepetal z vsakim, vedno je v družbi kaj častil, poznal je tudi kar precej deklet, ki so ga bila vedno vesela (joj, kako sem bila ljubosumna, če ga je katera pozdravila z evforičnim objemom!).
Potem se mi je pa zazdelo, da je do mene malo bolj prijazen in pozoren kot do ostalih, večkrat me je poskušal 'animirati' če sem postala v družbi tiho.. vendar sem zaradi sramežljivosti hitro odmislila možnost, da sem mu všeč. To se je par mesecev še stopnjevalo, recimo tako, da sem mu v šali podarila elastiko za lase, ki jo je potem vedno nosil na roki in skrbel za njo, ko smo šli na kak večerni dogodek je s seboj prinesel mojo najljubšo sorto vina in rekel, da je zame, veliko sva si pisala.. ampak še vedno mi ni kliknilo. 
Potem pa je vztrajna konjenica počasi načela zid, ki sem si ga postavila v bran, in ga začela rušiti- vse dokler ni končno prišlo do spontanega objema, in ta objem je začel dvoletno zvezo, ki še traja. 
Pa sem se res veliko sekirala in 'cvikala', zdelo se mi je, da mu je všeč 100 drugih, da itak nimam možnosti, da nisem dovolj zanimiva, da me ima samo za kolegico, da sem tudi v primeru da sem mu všeč, svoje možnosti že 'zasrala'..
Ne vem no, pomoje je še najboljše, da si kar si, da zaupaš vase.. sicer ne vem, če se res toliko spogleduje z ostalimi, ali pa se ti to samo zdi, tako kot se je zdelo meni (v bistvu pa se je samo vljudno pogovarjal in smejal, kot bi se tudi s kolegom).
Je pa res, da je prijatelju težko kaj sporočiti, še posebno, če res nisi sigurna, da si mu vsaj malo všeč.
In prosim, na morebitne drobne namige reagiraj malo manj leseno kot sem včasih jaz. 
