Aseksualnost

Aseksualnost

Aseksualnost je
pojem katerega redkokdaj slišimo. Velika večina zanj še niti ni slišala, veliko
pa je tudi takšnih, ki o njemu vedo malo ali pa o njem še nimajo prave
predstave, kar je navsezadnje tudi pričakovano, saj ta pojem ni medijsko opevan,
vsaj pri nas ne. Vendar aseksualnost je pojav, ki je omembe vreden, če ne
zaradi drugega zato ker veliko ljudi, ki so aseksualni, se zaradi
primanjkovanja medijskega opevanja tega pojava, tega niti ne zavedajo. V
splošnem velja, da število aseksualnih ljudi narašča, vendar je ta trditev
rahlo sporna. Po eni strani jo sicer jo lahko opredelimo za pravilno, vendar za
premalo natančno. Resnica namreč ni, da njihovo število narašča, pač pa da
ljudje na sebi odkrivajo to lastnost v vedno večji meri. V preteklosti je pač
niso mogli, ker pojem »aseksualnost« pravzaprav še ni niti obstajal, kaj šele,
da bi bil družbeno priznan. Kljub temu pa se medijsko opevanje aseksualnosti počasi
in sigurno povečuje. V zadnjih letih je nekoliko več literature, oddaj in internetnih
povezav na to temo, kar ljudem omogoča, da odkrijejo ta del svoje identitete.

Zdaj pa k
opredelitvi pojma. Aseksualnost sicer ni pojem, ki bi se ga dalo definirati v
eni povedi, kot recimo pojem »homoseksualnost«. Aseksualni ljudje so torej
ljudje, ki nimajo nikakršne želje po spolnosti. Zdaj, ko ste prebrali to poved
ste verjetno dobili določene predstave o tem pojmu. Da bi bilo razumevanje
lažje bom predpostavil nekaj napačnih predstav o aseksualnosti, ki jih imajo
ljudje, ki s tem pojmom še niso dobro seznanjeni, ali pa imajo o njem napačne
predstave, oziroma napačne informacije.

»Aseksualnost je
četrta oblika spolne usmerjenosti.  Do
sedaj smo imeli heteroseksualce, homoseksualce in biseksualce, zdaj imamo še
aseksualce-ljudje, ki jih ne privlači niti nasprotni spol, niti isti spol.«

Ni res. Ta
uvrstitev aseksualnosti je popolnoma zgrešena. Aseksualnost ni četrta oblika
spolne usmerjenosti. Aseksualci so lahko tako heteroseksualci, kot homoseksualci
ali biseksualci. Isti ali nasprotni spol jih prav tako privlači, kot vse ostale
ljudi. Razlika je le ta, da jih v večini privlači na nekoliko drugačen način.
Telesna privlačnost jim ne pomeni kaj preveč, bolj jih privlačijo karakterne
lastnosti osebe in čustvena navezanost na njih. In seveda kar je najbolj pomembno:
Ne želijo si imeti spolnega odnosa z nikomer.

»Aseksualci se ne
zaljubijo v nikogar.«

Ta trditev se
navezuje na prejšnjo. In je seveda tudi zgrešena. Tudi oni se zaljubljajo, tudi
oni imajo potrebo po ljubezni, v določeni meri celo večjo, kot povprečni
ljudje, vendar ne po tem, da bi prakticirali spolni odnos z osebo, v katero so
zaljubljeni, oziroma jo imajo radi.

»Če asekualci
nimajo nikakršne želje po spolnosti, to pomeni, da tudi nimajo namena
izkazovati čustev bližnjim osebam. To pa pomeni, da niso čustveni.«

Ni res. Za veliko
asekualcev je značilno prav to, da jim človeška bližina pomeni veliko več, kot
ostalim. Gre se zato, da jim ni do telesnih užitkov, pač pa se na bližnjo osebo
skoncentrirajo na ta način, da ji izražajo čustva, ki pa jih ne izkazujejo s
spolnostjo, ampak preko poljubov, dotikov, objemov… in nenazadnje tudi s
skupnimi interesi in komunikacijo.

»Aseksualci se
samozadovoljujejo. Iz tega lahko sklepamo, da aseksualnost sploh ne obstaja.
(Takega mnenja je bil med drugim tudi pokojni dr. Janez Rugelj.)«

Takšno
razmišljanje je razumljivo, vendar hkrati neresnično. V tem primeru gre za
napačno definicijo aseksualnosti. V tem primeru se smatra, da so aseksualci
ljudje, ki ne čutijo nikakeršnjih seksualnih impulzov v telesu. Vendar to ni
merilo za to ali je človek aseksualen ali ni. Aseksualci imajo tudi seksuale
impulze. Vendar nimajo želje, da bi potrebo zadovoljili s partnerjem.  Jo pač zadovoljijo  sami, nekateri tudi ob gledanju pornografskih
filmov in so zadovoljni s tem. Gre pač zato, da opravijo fiziološko potrebo,
toliko, da se je »znebijo«, nekateri pa v samozadovoljevanju tudi uživajo.

»Aseksualnost je
samo prikrivanje tega, da je človek neprivlačen in ne dobi nikogar, pri katerem
bi potešil telesne potrebe.«

Aseksualci so
različno privlačni, tako kot ljudje na splošno. Če bi ocenjevali njihovo
privlačnost bi dobili zelo podobne rezultate, kot če bi ocenjevali privlačnost
naključno izbranega vzorca ljudi. Veliko asekualcev je že imelo priložnost
izkusiti spolnost, pa so jo povsem odločno odklonili, nekateri so tudi že imeli
spolni odnos, pa jim ni pomenil nič. Primer: Znan ameriški aseksualec David Jay,
ki je govoril o aseksualnosti tudi po televiziji in ustvaril mednarodni portal
namenjen komunikaciji aseksualcev, je vsaj za moje pojme, povprečno, če ne
nadpovprečno privlačen.

»Človek, ki je že
imel spolni odnos, ne morem biti aseksualen.«

Veliko asekualcev
imam razmerja z osebami, ki niso asekualni. Kot v vsaki zvezi, je tudi v
tovrstnih zvezah pomembno sklepanje kompromisov. Aseksualci se s partnerjem
spustijo v spolnost izključno zato, da bi ugodili partnerjevim željam, njim pa
se zdi spolnost še vedno nepomembna in v njej ne čutijo karkoli ugodnega.
Veliko asekualcev pa ima spolni odnos tudi zato, ker si želijo otroke. Lahko pa
je tudi obratno. V zvezi, v kateri je eden od partnerjev aseksualen, drugi pa
ne, se lahko partnerja prilagodita aseksualnemu partnerju in spolnosti ne prakticirata.
Odvisno seveda od zveze in pa seveda od tega koliko seksualnemu partnerju
spolnost pomeni.

»Aseksualnost je
psihološka motnja. Tovrstni ljudje bi ta problem lahko rešili, če bi dobili ustrezno
strokovno pomoč.«

Napačno je že to,
da se aseksualnost predstavlja kot problem. Aseksualnim ljudem to ne
predstavljam problema. To je pač njihova lastnost in proti njej nimajo nič in so
z dejstvom, da so aseksualni  zadovoljni
in nekateri nanjo tudi ponosni. Za vse psihološke motnje je značilno, da
prizadeti za njimi trpijo in da ne bodo trpeli več šele, ko jo bodo odpravili.
Aseksualci pa zaradi te svoje lastnosti v nobenem oziru ne trpijo. So  zadovoljni s tem kakršni so. Se pa
asekualnosti ne da odpraviti. Aseksualni ljudje ostanejo aseksualni za vse
življenje.

»Aseksualci so
ljudje, ki so v življenju imeli na področju spolnosti slabe izkušnje, ki so jim
povzročile travme, zaradi katerih nimajo (več) zdravega pogleda na spolnost.«

Aseksualci nimajo
želje po spolnosti že od nekdaj. Spolnost jim že od nekdaj ne pomeni nič, tako
da se tudi spremeniti v tej smeri  ne da
nič. Veliko jih spolne izkušnje še ni imelo, nekateri so jo imeli, vendar so s
tem kvečjemu samo še dodatno potrdili sami pri sebi, da jim seks ne pomeni nič.
Razlika med njimi in recimo ljudmi, ki so bili posiljeni je ta, da so ljudje,
ki so bili posiljeni pred tem groznim dogodkov imeli zdrav pogled na spolnost, po
možnosti so spolnost že prakticirali in v njej uživali in je niso zavračali.
Potem pa se jim je dobesedno čez noč vse porušilo in od takrat naprej v
spolnosti ne uživajo več. Aseksualci niso postali aseksualni čez noč in z
nobenim konkretnim dogodkom. Morda so lahko svojo aseksualnost odkrili na
podlagi določenih dogodkov, se vanjo spreobrnili pa nikakor ne. Aseksualnosti
človek v sebi ne more odkriti čez noč. Zato je potreben čas in če se ozremo
nazaj v njihovo preteklost, lahko razberemo določena dejstva, ki pričajo o
zametkih procesa odkrivanja njihove aseksualnosti. Te dogodki pa niso spolne
izkušnje, ampak dogodki v katerih je aseksualen človek spolnost na tak, ali
drugačen način, zavračal.

»Aseksualnost in
celibat je eno in isto.«

Kot sem že v
prejšnjem odstavku omenil, se v aseksualnost ne da spreobrniti. Tisti, ki
živijo v celibatu se za to zavestno odločijo. V trenutku. Aseksualec se za to,
da je aseksualnost ne more odločiti. To je del njegovega značaja, ki ne temelji
na nikakršni prisili, kot pri ljudeh, ki živijo v celibatu.

»Aseksualnost je
zgolj modna muha oziroma trend.«

Že, če izhajamo
iz tega, da 90% vseh ljudi, bodisi aseksualnih, bodisi seksualnih,  sploh ne vedo kaj aseksualnost je, lahko
ugotovimo, da o kakšni modni muhi sploh ne moremo govoriti. Kot sem že omenil,
veliko aseksualcev ne vedo, da so aseksualni. 
Sami pri sebi sicer čutijo, da nimajo želje po spolnosti, vendar se ne
zavedajo svoje identitete. Vsak človek se na podlagi svojih osebnih lastnosti
uvrsti v določene skupine, veliko aseksualcev pa ne ve, da ime za to lastnost
sploh obstaja, torej se sami pri sebi ne morejo uvrstiti v nekaj, česar ne
poznajo. Seveda pa lahko samega sebe uvrstijo v to skupino ljudi, ko so s temi
pojmi seznanjeni. Vendar pozor. Neidentificiran aseksualec mora sam pri sebi
ugotoviti ali je asekualec ali ni. Lahko ga z aseksualnostjo seznanimo, lahko
se sam pozanima o aseksualnosti, vendar tega mu pa vsiliti ne more nihče. Vsak
človek mora sam pri sebi odkriti svojo identiteto in nihče mu je ne more
vsiliti.

»Je asekualnost
zgolj del človeka, lastnost človeka, ali gre prav za tip osebe?«

Korelacija med
željo po spolnosti in temperamentom, oziroma značajem človeka vsekakor obstaja.
Vendar pa so si aseksualci, tako kot vsi ljudje, tudi med seboj različni.
Vendar, če posplošimo: Povprečen aseksualec ima gotovo drugačen značaj in
temperament, kot povprečen človek. Tipičen aseksualec naj bi bil nekako nadpovprečno
čustven in umirjen, veliko naj bi mi pomenili telesni dotiki in ljubezen. Torej
nekakšna »nežna duša«, če vam ta besedna zveza pove kaj več. Vendar kot sem že
rekel: aseksualci so si različni in nekateri so v tem oziru bolj skrajni, nekateri
manj, morda pa kdo sploh ni. 15% vseh aseksualcev je t.i. neromantičnih
aseksualcev. To so aseksualci, ki si ne želijo imeti ljubezenske zveze. Ostalih
85% pa je t.i. romantičnih aseksualcev, ki pa si želijo imeti ljubezensko
zvezo. Za lažjo predstavo naj navedem še podobnost aseksualcev z emoti. Za
emote je med drugim značilno to, da si nadpovprečno čustveni in da imajo spolne
odnose samo iz ljubezni. Torej nekakšna podobnost je, le da so aseksualci na
nek način še bolj skrajni. Gre jim samo za ljubezen in ne za seks. Res pa je,
da je ta primerjava rahlo sporna, kajti emoti so subkultura z določenimi »predpisanimi«
normami. O asekualnosti, kot subkulturi ne moremo odgovoriti, ker pač nimajo
predpisanih »nobenih« norm, ampak je v tem oziru vsak človek drugačen. V
določeni meri so jim skupne samo nekatere lastnosti.

»Aseksualnost je
prirojena. Je biološko pogojena.«

Značaj
posameznika je v določeni meri pogojen, vendar pa človek svojo osebnost
oblikuje preko socializacije. Tako je tudi z aseksualnostjo. Že prej sem
omenil, da lahko o aseksualnosti govorimo tudi kot o tipu človeka in osebnost,
kot taka nastane s socializacijo. Torej aseksualnost ni prirojena in biološko
pogojena. Je pač lastnost, ki jo človek osvoji preko socializacije. Je
psihološka lastnost. Obstajajo pa tudi redki primeri, pri katerih se je mati
narava »poigrala« in jih telesno prizadela, da spolnosti na tak, ali drugačen
način ne morejo prakticirati, zaradi fizioloških razlogov, oziroma težav. Na
preprost način povedano: Ljudje, ki jim spolni organi ne delujejo.

»Zakaj aseksualci
ne poskusijo imeti spolnih odnosov in na podlagi tega presodijo, če imajo željo
po spolnosti ali ne?«

Kot sem že
omenil, aseksualci ostanejo aseksualni ljudje za celo življenje. Tukaj bom
stvar razložil nekoliko drugače. Tistim, ki postavijo takšno vprašanje, kot sem
ga navedel, lahko odgovorimo: »Kako si pa ti vedel, da je seks dobra stvar,
preden si imel prvi spolni odnos? Kako pa to, da si si želel seksa, če pa ga
sploh še nisi izkusil? Kako pa ti veš, da seks živaljo ni v redu, če tega še
nisi poskusil? Tudi homoseksualcem ni treba izkusiti spolnega odnos z
nasprotnim spolom, da bi se prepričali, če so res homoseksualci ali ne.«

Kakorkoli že.  Aseksualnost obstaja. V modernih družbah je o
spolnosti veliko govora, zato je prav, da ljudje poznajo tudi ta pojav, ga
sprejemajo in ga imajo za nekaj normalnega, morda celo naravnega, kajti aseksualnost
je prisotna tudi pri živalih. Tako, kot v preteklosti ljudje niso poznali in
sprejemali homoseksualnosti in jo smatrali za nekaj nenormalnega in nekakšno
psihološko motnjo, dandanes pa je to nekaj povsem običajnega, tako bi morali
razumeti tudi asekualnost. Pričakujemo lahko, da se bo v prihodnjih letih
informativnost tega pojava povečala in s tem tudi »naraslo« število aseksualnih
ljudi, s tem pa se bo ta pojav tudi bolj razumelo in sprejemalo.

živjo! jaz sem asex., usaj zdi se mi tko, preprost mi ni do sexa. pri drugih me sicer ne ovira, sama pa nimam želje biti na kakršenkoli način vpletena, tudi porniči me ne vzburjajo. in JA, mastrubiram (čeprav zelo zelooo redko).  hetero ziher nisem, ker se mi penisi zdijo odvratni, pa tudi moški me na splošno zelo NEprivlačijo (brez zamere fantje ), zato bi se v tem primeru dala med homoseksualce, čeprov z nobeno punco še nisem doživela česarkoli "nenavadnega" in ubistvu stvari poznam samo iz filmov....
naj pa vam povem, da če nočem sexat, še ne pomen da ne maram bližine ljudi. js rada objamem človeka, rada se crkljam, sem pri nekomu v naročju. sem družabna in rada začutim toplino.

če mate mogoče psa, al pa kkšnga druzga ljubljenčka, na katerga ste navezani. al pa svojega otroka naprimer... pol vam lahko pomagam mal razumet aseksualnost, in sicer: lastnik ma psa rad, ga počoha, ga kdaj k seb uzame, se pocrkla, rad ga ma zraven... NE RAZMIŠLJA PA O SEXU
no, in nekak podobn si js mislm o ljudeh zravn mene (rada jih mam, sam moje obleke naj pa še useen na men ostanejo..)

tko.. vem da moje pisanje ni glih na vrhuncu, tud primer je bil mal čudn, ampak upam da boste zdej lohk vse skupi lažji razumel in predvsem, da se boste zavedal da smo usi ljudje. aseksualci nismo nč slabga in tud vm nočmo nč slabga in tako kot vsi, ki NISO heterosexualci (geji, lezbe, transeksualci,...), si tudi mi želimo bit priznani in NORMALNO OBRAVNAVANI MED OSTALIMI.

hvala za pozornost & lepo se mejte