Z glavo skozi zid? :(

Pozdrav,

sem čisto frišna na tem forumu, imam pa en velik problem... in boljkotne čutim hudo željo po tem, da se razpišem, ker drugače me bo razneslo.


S fantom sva (bila) skupaj nekje 3 leta, in od tega sma cca. 2 leti živela skupaj. Zadeva se je končala pred parimi dnevi in še zdaj ne vem, kako se naj poberem, četudi sem bila sama pobudnik tega, da se razideva.

Probleme sva imela že na samem začetku.; on je bil zaradi boleče izkušnje v preteklosti (slepo zaljubljenega ga je punca grdo prevarala s kolegom) totalno nezaupljiv in bolano posesiven ter obseden z mojo pozornostjo (sploh ni mogel spat ko sem šla s kolegi(cami) ven, četudi je bilo to 1x mesečno in nič več), jaz pa sem še kar trpela za posledicami ločitve od bivšega - nek majhen delček je pogrešal trenutke z njim. Poleg tega se mi je že na samem začetku zlagal da živi sam, čeprav je živel s punco... to sem zvedla po kakem tednu odkar sva bila prvič skupaj. Ampak to punco je zapustil takoj za tem ko je zvedel da želim biti z njim, si je pa z njo še par dni delil stanovanje... in oprostila sem mu, četudi mi je 2 meseca lagal.

Kmalu je moj bivši postal zgodovina, in pričakovala sem, da bo to pokopalo njegovo nezaupanje vame. A čakal me je hladen tuš. Fant se je eno noč preveč napil. Postal je nasilen, želel se je vreči iz balkona, in ves čas je ponavljal besede, da se boji, da ga bom zapustila, in da me nobenemu ne da. Še isti dan sem v šoku spakirala stvari, saj sem se ga prav bala. Naslednji dan ko me je videl kako odhajam, je takoj pobral ključe od avta in se odpeljal neznano kam; brez mobitela, puloverja (v mokri pobruhani majici s kratkimi rokavi sred decembra), nič. Glede na njegovo melanholično-samomorilsko naravo sem se dva dni bolano bala zanj, od njega pa nobene besede. Po enih desetih dnevih sva se znova srečala... in znova sem mu oprostila.

Zadeva je šla dalje... nekaj časa sva tako živela sam zase, ampak vseeno sva preživela cele dneve skupaj. Takrat sem postala malo bolj ostra do njega in sem včasih podlegla žaljivkam in ironičnim pripombam. Te so bile večinoma posledica njegove preobčutljivosti; vedno je bilo treba paziti, da mu besede zavijem v celofan, drugače je postal takoj užaljen (še pri najbolj banalnih zadevah). To je bil zlasti problem za to, ker sem jaz vedno iskreno izrazim svoje mnenje, pa četudi vem, da bo v nasprotju z njegovim.

Potem mi je prekrižal pota en drug fant; malo sem se zatreskala vanj in on vame. Po tem ko sem porabila res ogromno energije in živcev da sem svojemu dopovedala da ga imam rada in da ga nebom kar na vrat na nos prevarala kr z enim ker nisem taka, se je skorajda zgodilo ravno to. Bila sem sita občutka, da nisem vredna zaupanja, četudi sem bila zvesta kot pes. Ampak po temeljitem premisleku sem sama pri sebi razčistila, da imam svojega vseeno preveč in bolj rada in da se z njim mogoče celo vidim v prihodnosti (četudi mu tega nisem vedno dala vedeti) in to stvar prekinila še preden se je prav začela (še največ je bil prijateljski objem). S to simpatijo sva postala dejansko dobra kolega.

Sčasoma se je v meni kopičilo nezadovoljstvo, ampak v nekem upanju da bodo stvari le šle na bolje in da se imava kljub vsemu zelo rada, sva se znova preselila v skupno stanovanje.

Od tukaj naprej so šle stvari večinoma navzdol. Njegova "pussy" osebnost me je začela motiti v taki meri, da mi je postal fizično neprivlačen. Poleg tega mi je dal pogosteje in pogosteje vedeti, da je v vseh situacijah pametnejši od mene, in da se jaz vsega lotevam narobe (tudi zavijanja sira v folijo). Sam je začel podlegati jezi in loputati z vrati, čeprav za razliko od mene nikoli ni bil direktno žaljiv. Pogovori so postali vedno bolj redki; zamenjala jih je televizija. Cartanje je praktično prenehalo obstajati. V družbi je vedno želel dokazati, da je pametnejši od mene, in mi včasih sploh ni pustil do besede. Začel me je totalno ignorirati še pri najbolj banalnih vprašanjih. Kompromisi so postali nemogoči: ali je bilo brez debate po njegovo, ali pa brez debate po moje, on pa je zavijal z očmi. Vedno manj je priznaval svoje napake, in jaz vedno manj svoje, saj me je to potem takoj postavilo v podrejen položaj. Postavljal je dvojne standarde - ne delaj tega, jaz pa to lahko.

V želji po spremembah sem predlagala da vsak zapišema 5 stvari, ki naju najbolj moti drug na drugemu, in se oba potrudiva, da jih eliminirama. Ampak pojavili so se novi.

Kot da zadeva ne bi mogla biti slabša, je šla zadeva še nižje po tem, ko je dobil službo. Naenkrat je postal kralj hiše, jaz pa neki bogi privesek; študentek z praktično nič dohodki. Spet sem v podredju, tokrat zaradi financ... četudi sva imela glede tega jasen in fer dogovor, kdo kaj plača, ker se bi drugače preveč kregala okoli stvari, se je počutil izigranega, in naenkrat je dobil idejo, da sem z njim zaradi denarja (kar me še danes boli, ker je daleč od resnice - če bi mi bilo do tega, bi si najšla enega direktorja pa basta).

Najhuje pa je bilo zdaj, na koncu, ko je postal najin prag jeze totalno nizek; že najmanjša stvar je sprožila bombo. Moja želja po tem, da skupaj preživima več kvalitetnega časa (ne pa da bulima v TV) in se več pogovarjama je naletela na gluha ušesa. Priznam, tudi on se je sicer nekaj trudil v tej smeri (predvsem v smislu da bi hodla skupaj kolesarit), ampak vseeno je po drugi strani postajal vedno bolj naporen, razdražljiv, nevljuden in nesramen, jaz pa vedno bolj nezadovoljna. Še na dopustu sva se kregala kot pes in mačka, in vsi okoli naju so to opazili. Domači so mi začeli govoriti da je on premočen ego zame, preobčutljiv ter neodprt za kompromise in kritike, ter da sem karakterno prenežna zanj. Tako mnenje so imeli vsi ljudje, ki so bili z nama na dopustu... in ker se odzunaj stvari lepše vidijo, sem se po dolgem premisleku odločila, da naredim konec vsemu: da se distanciram od njega in dobro premislim o vsem, pa bomo potem videli, kako je na stvari.


Zdaj sem sama v svoji študentski sobici, polovico dneva preživim objokana. Niti apetita nimam več. Bil je moje življenje in moje vse, ampak nekje na poti je izgubil tisto osnovno: spoštovanje. Jaz sem se morda res kdaj prenaglila v jezi, ampak sem se vedno opravičila in spoznala svojo zmoto. On je bil pa kar nesramen in pameten in nezmotljiv. Še bunil se je name, zakaj ga toliko kritiziram.

Ko sem predlagala, da se izselim in da si vzamema malo časa vsak zase ker imama očitno ogromno problemov, ni bil niti malo prizadet. rekel je, da bo tako bolje za oba, in da bova tako oba srečnejša, ker so najini problemi nerešljivi.

Deluje kot da mu je figo mar, obnaša se čisto diplomatsko do mene, kot da bi bil na silo prijazen. Vsa silovita ljubezen, ki jo je včasih tako lepo znal izkazati... kot, da bi izpuhtela. Tudi jaz sem se zelo ohladila, ampak še vedno imam neko vero in voljo do tega, da se zavoljo ljubezni nekak poberema in se potrudima. Četudi mu tega že dolgo nisem povedla se mi zdi, da ga še zmeraj ljubim.


In zdaj sploh ne vem, če sma dejansko na pavzi zaradi kritičnih razmer, ali je dejansko konec.


Kaj naj sploh naredim, da me bo še želel videt in mi vsaj prisluhnit? Trenutno namreč noče niti slišati o vsemu, zakopal se je v svoje delo in to je to. Prepričana sem, da ni potočil niti solze

Lahko bi se razpisala na dolgo, pa ni potrebe. Po tem, kar si napisala, je kristalno jasno, kakšna je prava ter tudi edina rešitev zate: stran, stran, stran. Prav si naredila, da si ga zapustila, nikoli ne dvomi o tem. Verjamem, da ti je zdaj težko, ampak nikar ne podleži in ne hodi nazaj tudi, če te bo sam prosil za to. Prekini vse stike pa bo kmalu bolje. Zagotavljam ti, da z njim nikoli ne boš srečna. Najpomembnejša stvar v zvezi ni ljubezen, temveč spoštovanje, ker je predpogoj za vse drugo. Srečno!

Aja, pa dobrodošla na forumu!

Preberi svoj post še enkrat in se tega spodaj ne boš več spraševala:



Taki ljudje ne poslušajo, ker ne želijo slišati. V njihovi (bolni) glavi imajo oni vedno prav, oni so vedno žrtve, vsi so krivi za njihove težave, vse gre narobe zaradi drugih ...

STRAN. In ne obračaj se nazaj, samo stran. Zaslužiš si veliko več. Drži se!

Iz lastnih izkušenj ti povem, da se te zadeve samo stopnjujejo. In ne pogrešaš v resnici njega in njegove "ljubezni", ampak navado, da si z nekom, da si zaželena.
Upam, da imaš kakšno kolegico ali prijateljico, ki se bi lahko sedaj zate malce angažirala in se ti posvetila, garantiram pa ti, da bo čez nekaj časa bistveno boljše kot je sedaj.
Pa ne razmišljaj o opcijah za nazaj, ker bo še hujše. S tem se te bo spet nekako podredil in bo samo še bolj močen. Pa tudi, če ga kličeš, mu pišeš in se spet skušaš sedaj pogovorit, tudi ne bo bolje, samo ego mu nabijaš in si bo mislil, kako ne moreš brez njega.
Je sranje, sam predstavljaj si, da je lahko še večje. Bla na tem. Ti kar lepo študiraj, čez čas si boš organizirala življenje po svoje in bo šlo. Sam ne obupat, čeprav je drek.

Bodi srečna, da si zbrala moč in šla. To je bilo največ, kar si lahko naredila, zato ne razmišljaj o vračanju, ker to ni rešitev. Vsak dan manj bo bolelo in bolj boš čutila, da si naredila prav. Iz tvojega pisanja se razbere, da razumeš, v čem je vajin odnos bolan, in ko enkrat to razumeš, ni povratka. Lahko so poskusi vračanja, ampak na obrodijo sadov, verjemi. Ene stvari so nepovratne. Srečno!

Kot sem jaz razumela s tvojega posta, si ti želela pavzo in čas za razmislek, on pa je to hladnokrvno sprejel kot konec razmerja. Zdaj sprašuješ, če bo prišel nazaj?

Če sodim po svojih (izredno podobnih) izkušnjah, bo. Itak misli, da ga čakaš in da pač nekaj časa lahko špila frajerja, kaznuje tebe in obenem še sebi privošči malo samskega stanu. Ključnega pomena je, kaj boš naredila ti, ko te bo začel klicarit. Jaz sem imela to srečo, da sem njegov "konec" ( ki ga ni resno mislil) vzela zares in sem v glavi sprejela, da je zveza končana. Ni mi bilo lahko, a ko sem se prisilila it naprej in se je gospod čez nekaj časa premislil, sem ga najprej malo debelo gledala, potem pa mirno poslala nazaj tja, s kjer je prišel. Še vedno sem ponosna nase

podpis!
in tudi Lai Ming ti je zelo dobro napisala, da če še samo 1x prebereš svoj post, razbereš odgovor. sama namreč v njem nisem našla nič pozitivnega in bleščečega za vajino skupno prihodnost. kolikor sem razbrala si se ti trudila za vajino zvezo, on pa se je zabubil v klobčič in tebe dobesedno dojemal kot sovražnico, ki mu hoče slabo. to ni tvoj problem, ampak njegov. pač ni sposoben normalnega, zdravega odnosa.

tudi paisley je dobro napisala: nekaj časa bo še čakal, da se ti trudiš, pa "laziš" za njim, ko pa boš to nehala, te bo začel on iskat in ti "težit", ker bo izgubil še zadnjo iskrico od tebe in seveda mu nihče ne bo več "bildal" ega.

Punce so ti super napisale! Me veseli, da imaš v glavi precej razjasnjene stvari in da si tako močna, da si naredila konec tej kalvariji. Ne bom ponavljala reči, ki so jih punce že napisale, bi pa dodala samo to vprašanje - bi ti bilo še vedno tako hudo, če bi se on zdaj drugače obnašal, če bi ti pokazal, da mu je hudo itd.? Kaj te bolj boli, to, da ga ni več ob tebi ali to, da je tako hitro pozabil kako zelo te ljubi oz., da ti je še par dni nazaj goreče zatrjeval, da si zanj edina, zdaj pa te še pogleda ne več? Si ga res želiš nazaj? Si želiš imeti tak odnos še naprej?

No, saj poznaš odgovor na to vprašanje. Hvalabogu si že prišla do tega. Zdaj bodi samo še naprej tako močna in vztrajna. Dobro veš, da si naredila ogromno, da bi rešila to zvezo..pa se žal ni izšlo tako kot si si želela. Zdaj je čas, da si to priznaš in zaključiš to zgodbo ter odpreš novo poglavje v svojem življenju.

Srečno