V zvezi s poročenim....

Šele zdej prebrala. Mravljinci so mi šli...

Jaz pa še vedno mislim, da zadeva ni tako zakomplicirana kot bi jo nekateri radi predstavili.

Seveda se vsakemu lahko zgodi, da je v resni zvezi in se zaljubi v
drugega (osebno sicer mislim, da so vedno prej opozorilna znamenja, da
ti nekdo leze pod kožo in da zadevo lahko presekaš že takrat). Potem
je pa samo od posameznika odvisno kaj bo storil - bo pošten do drugih
in sebe in izbral ali bo lepo sedel na dveh stolčkih.



Tudi to, da poročen moški tako neznansko trpi, ker se je zaljubil,
ampak zgolj iz odgovornosti ne more zapustiti žene, se mi zdi navadno
nakladanje. Ja, v najstniških letih bi se mi to zdelo strašno plemenito
in romantično in čustva bi kar kipela, zdaj se mi pa tak človek zdi
samo totalna reva in egoist. Goljufa tako ženo kot ljubico in obe vleče
za nos. In tudi če se v končni fazi odloči za ljubico (kar je precej
redko), ta bivša ljubica kaj hitro postane prevarana žena in se znajde
v isti situaciji, samo na drugi strani.

Nikakor ne mislim, da je zaljubljanje in ljubezen samo domena mladih in tega tudi nisem nikjer napisala.

Najstniška leta sem omenjala v kontekstu trpečih in žrtvujočih se
poročenih tipov. V puberteti sem bila še tako naivna, da bi padala na
te fore in bi se mi tak človek zdel plemenit (in MOJA čustva bi kar
kipela). Zdaj, ko sem že marsikaj doživela in marsikaj videla, pa na
take zadeve gledam drugače.

Taki tipi se mi zdijo reve, ker so nepošteni tako do žene kot do
ljubice, nočejo pa izbrati, ker bi radi imeli vse: varnost in udobje
zakona, ki jim ga nudi žena, in malce laskanja egu in potrditev, da so
še privlačni, kar dobijo pri ljubici. Da pa ne izpadejo kurbirčki,
dodajo še malce samopomilovanja in jamranja, kako hudo jim je v
življenju.

Nasankata pa ženski, ki sta za moje pojme krivi precej manj kot tip,
oziroma žena sploh ni kriva, saj ne vara ona. Prej sem ljubice
obsojala, ker se rinejo tja, kjer nimajo kaj iskati, zdaj se mi pa
predvsem smilijo (sploh tiste, ki se v tipa res zaljubijo). Obsojam jih
pa ne več zato, ker konec koncev one res nimajo nobene dolžnosti do
žene.

Če se človek zares zaljubi, se loči oziroma se razide z dotedanjim
partnerjem in z novim začne zvezo. Če tega ne stori, je to (za ljubico)
jasen znak, da je ljubezen iskrena samo z njene strani in da tip ni
tako stanoviten in pošten, kot se kaže njej (če bi bil pošten, se
vendar ne bi spuščal v varanje, kajne?).

Zanimivo se mi zdi, da si ljubice sploh želijo partnerja, ki je že
dokazal, da je sposoben varanja. Jih nič ne skrbi, da bo varal tudi
njih? Ali imajo tudi same več želez v ognju?

Hm, ne zdi se mi, da bi na stvari gledala tako črno-belo. Razumem, da
se človek zaljubi tudi, če je v resni zvezi. To se lahko zgodi vsakemu.
Ampak ne razumem pa tega, da grdo ravna s človekom, ki ga bojda ljubi
(pa naj bo to žena ali pa ljubica - itak obe nasankata). Verjamem pač v
fair play in vem, da je to izvedljivo, čeprav ni lahko. Imam
prijateljico, ki je bila v resni zvezi
(zaročena, živela s fantom, skupni krediti itd), ko se je zaljubila v
drugega. Namesto,
da bi vlekla celotno zadevo, se je s fantom pogovorila in sta se
razšla, novo zvezo pa je začela na čisto . Zaradi tega jo občudujem in
cenim, saj bi prav lahko sedela na dveh stolčkih, dokler si ne zasigura
novega partnerja.



Kako pa ti gledaš na vse skupaj? In zanima me tudi tvoj odgovor na tole:

Zanimivo se mi zdi, da si ljubice sploh želijo partnerja, ki je že
dokazal, da je sposoben varanja. Jih nič ne skrbi, da bo varal tudi
njih? Ali imajo tudi same več želez v ognju?

Tu se je kar nekje z lufta vzela predpostavka, da varajo le poročeni moški. Precej diskriminatorno, tokrat do moških, nenazadnje pa tudi do žensk, saj jih zopet postavlja v tipično vlogo žrtve oz. neke pasivne osebe, nikoli pa kot pobudnico in vršilko dejanja. No, vsaj večina debate je v tej smeri.