'Stranski učinki' nosečnosti in poroda

Jaz moram pa samo povedat da dokler nimaš dojenčka, pa če si prebral vse knjige o starševstvu in premerkal miljone dojenčkov...dokler nimaš svojega res ne veš kako je to. Ker toliko čustev pač ne premoreš do nobenega človeka na svetu kot samo do svojega novorojenčka.
Recimo primer:jaz sem fasala virozo včeraj. In bi samo spala in pila čaj. Ampak imam dojenčka, ki ne ve da ima mami virozo in da bi se rada naspala in da nebi dvakrat ponoči vstala in previjala in dojila. Ampak je moj dojenček trenutno važnejši od mene. Tako pač je, ko postaneš mami nisi več sam sebi na prvem mestu. Verjetno ko so otroci večji je spet drugače,ampak dokler je otrok glede čisto vsake življenjske funkcije odvisen od tebe pač pozabiš tudi nase. S tem da na to nisi nikoli dovolj pripravljen. Šele ko dobiš bitje v roke se zgodi ta klik. No vsaj meni se je.
Pa nočem bit osladna, ampak tako povem, da dejansko si privezan na dojenčka. In zato je poporodna depresija tako pogosta, sploh pri prvorodkah. Prej si lahko v miru bral časopis in si lakiral nohte, zdaj če otrok joče še na sekret ne greš takrat ko te tišči, ampak takrat ko je otrok sit previt in miren. OK malo karikiram ampak ni daleč od resnice.
Pa je moj otrok blazno neproblematičen, si ne predstavljam skozi kaj gredo tiste katerih otroci jokajo cele dneve in noči, pa ne znaš pomagat, al pa bolni otročki..

Uglavnem za starševstvo nisi nikoli dovolj pripravljen, vsaj meni se tako zdi. Moj otrok je zelo zaželjen, ljubljen in oh in sploh, ampak včasih komaj čakam da jo pustiva za eno uro mojim in greva sama, pa magar samo v trgovino.

Zdej pa še fizične posledice: Moje prsi so katastrofa, popokale so mi in imam pod prsmi centimeter debele strije, po vrhu pa pajkovo mrežo, trebuh je hvalabogu OK, frčafela tudi, ker sem imela CR. Brazgotina od CR bo vidna vedno, ampak so me zelo lepo zašili in je čisto tanka. Noga mi ni zrasla, tudi kg imam en mesec po porodu že isto kot sem jih mela prej,. Trebuh je še malo mlahav, ampak ko dobim žegen da lahko začnem telovadit, mislim da bo šlo kmalu nazaj.Bom pa rabila še nekaj časa da se sprijaznim s telesnimi spremembami.
Včasih se gledam v ogledalo in se sama sebi zdim grozna in zaradi brazgotin in strij, kakorkoli plehko se že to sliši. Torej ja po porodu je samopodoba (moja) precej na psu.

No pa še o partnerstvu: Dejansko se tudi to spremeni. Midva imava precej pošlihtano zvezo z raznimi ups and downs ampak je super in zelo dobro funkcionirava, po 5 letih sva zaljubljena in se imava rada ter si to tudi poveva in pokaževa. Ampak sedaj je najina prva okupacija otrok in pogovori ob kosilu so o otroku....tako da ja, treba se je trudit, da ne zapadeš v to da se sam še o barvi kakcev pogovarjaš. Dejansko. In to se je treba zavestno odločit. No midva sva se in sva tudi rekla, da VSAJ enkrat na mesec bova tamalo pustila v varstvu in so bova vzela dan, ko bo večja tudi dva, samo zase. Ker drugačelahko podpiševa smrtno obsodbo najini zvezi.

No toliko od mene

Se strinjam. Mislim, da je zelo pomembno, da so ljudje čim bolj informirani o tem, kaj vse prinesejo s sabo otroci. Fino je, če so informacije realne in ne napihnjene v nobeno smer (pozitivno ali negativno). Zase lahko rečem, da po dveh porodih v relativno kratkem času nimam nobenih estetskih posledic (več): imam celo nekaj kg manj kot pred nosečnostima (od zadnjega poroda še ni minilo leto dni), bolj goste lase, strij nisem pridobila, noga mi ni zrastla... Je pa res, da je bilo obakrat obdobje takoj po porodu (recimo prvi trije meseci) zelo naporno (bolj psihično kot fizično). In ravno to se mi zdi najbolj pomembno - mene ni na to nihče pripravil (no mama mi je poskušala dopovedati, pa sem mislila, da pretirava, ker so mi vsi ostali prodajali pravljice v stilu: materinstvo je najbolj naravna stvar, telo poskrbi, da nisi utrujena itd...)

Meni so nekatere tudi rekle, da so se navadile, da ne spijo npr. že 3 leta (sploh kadar je bilo otrok več). Ampak mislim, da so hotele prepričati same sebe, da dobre mame "ne smejo" biti utrujene, da dobre mame vse obvladajo. Ravno nasprotno pa sem bila jaz skrajno utrujena in skrajno neprespana to se mi zdi tudi edino logično, ker sem pač vedno utrujena, če premalo spim (tudi brez zbujanja in kolovratenja po stanovanju na vsake 3 ure), seveda sem se s tem sprijaznila in potrpela. Imam občutek, kot če bi se nekaterim zdelo, da je treba utrujenost prikriti kot kakšno "umazano skrivnost", ki se je moramo sramovati.

 

Sinthija podpis!
Iree: jaz sem tudi ena tistih, ki trdim, da sem se po treh letih navadila na to, da ne prespim nobene noči Na začetku sem bila čisto sesuta, sedaj sem pa že veliko bolj navajena na to, da spim samo po 5 ur, s tem, da flikam čez dan. Je pa res, da meni ni bilo treba hodit v službo oz sem "študirala". Ne zanikam pa utrujenosti, pravzaprav skos jamram, da sem utrujena in mi gre zelo na živce ko mi mami pravi, da kaj čem bit pri teh letih utrujena, da ona je mela pa še 3x hujš situacijo pa blablablabla to me pa zelo razjezi.
Na splošno je res tako, da se ne govori o negativnih stvareh. Jaz si med prijateljicami npr. ne upam povedati kako je pri nas doma, ker one vedno pravijo samo kako so njihovi otroci angelčki itd. tako da niti ne poskušam. Moje prepričanje je, da otroka nekako "ugasnejo" (se nanj ne odzivajo) in potem dobijo svoj "mir". Ne vedo pa, da jim bo tak otrok kasneje v življenju povzročal še veliko neprespanih noči.

U, jaz bi pa ravno zato nalašč govorila o tem Pa ne bi zdaj na polno jamrala, ampak samo povedala dejstva. Me zanima, kako hitro bi se zlomile in bi še one priznale resnico

Očitno se jaz gibljem v čisto drugačnih krogih. Ponavadi se bolj osredotočamo na lumparije kot pa da bi svoje otroke kovale v zvezde.

Eni otroci pa dejansko ponoči spijo in so "pridni". Se mi zdi, da je zdej tole tko obrnjeno, da smo pa tiste, ki rečemo da naš otrok spi in ne joka, če so zadovoljene njegove osnovne potrebe, lažnivke in da bomo že še videle kaj nas čaka.

Jaz zaenkrat nimam problemov in ok pač nimam toliko časa zase in za partnerja kot prej, ampak to sem itak vedela isto sekundo ko sem se za tega otroka odločila. Spim tudi ne zdaj ravno 10 ur na noč, ampak se ne borim s pretirano utrujenostjo, ker mala spi praktično celo noč. Mislim ja ok, sej me kdaj malo zmanjka, ampak saj sem iz službe tudi včasih hodila kot cunja.
Anyway, to itak ni point te teme niti tega kar sem hotela povedati. Kar sem želela poudariti je to, da jaz prijateljicam rečem da je moje dete zelo pridno, je, spi, se igra in to je to. Da seveda je to življenjska sprememba v smislu: vrži se v vodo in plavaj, ampak da meni osebno zaradi karakterja mojega otroka ni tako grozno naporno in da sem si predstavljala da bo bolj. Lahko pa da me res še vse to čaka...

Seveda pa sočustvujem in razumem vse,ki ne spite in dojenček brez razloga joka in joka.

pa brez zamere....

Meni so nekatere tudi rekle, da so se navadile, da ne spijo npr. že 3 leta (sploh kadar je bilo otrok več). Ampak mislim, da so hotele prepričati same sebe, da dobre mame "ne smejo" biti utrujene, da dobre mame vse obvladajo. Ravno nasprotno pa sem bila jaz skrajno utrujena in skrajno neprespana to se mi zdi tudi edino logično, ker sem pač vedno utrujena, če premalo spim (tudi brez zbujanja in kolovratenja po stanovanju na vsake 3 ure), seveda sem se s tem sprijaznila in potrpela. Imam občutek, kot če bi se nekaterim zdelo, da je treba utrujenost prikriti kot kakšno "umazano skrivnost", ki se je moramo sramovati.


BRAVO! En velik podpis pod tole, sploh odebeljeni del!!!

Tanja, v tej temi sem se oglasila potem, ko je šla Sinth nekoliko OT (za moja merila) in se osredotočila na druge, ne toliko telesne posledice nosečnosti in poroda. Ko me je pač nekaj zbodlo do te mere, da se mi je bilo za oglasit. Drugače pa itak izredno malo sodelujem, nič bat.