Včasih imam kar malo slabo vest oz. me preblisne, da je moja malha sreče že izčrpana- tri bp zanositve, 2 bp poroda, dojenje obakrat popolnoma neproblematično, nobenih nekih strašnih težav, pa ne zanikam problemov, vse kar je bilo težkega je nekako prešlo in se sestavilo in postavilo na svoje mesto. Naš problem so neprespane noči, ampak to se mi zdi kar nekako nepomembno, čeprav ko pa si v tem, je pa peklensko, ampak kaj jaz vem, kar nekako gre in preživiš in je ok, še več, je fino in je lepo.
Moj trenutni problem je ta, da se kljub dvem neproblematičnim porodom rahlo bojim tretjega. Pa ne ravno bojim, malo me daje adrenalin, ampak se mi zdi, da je to neko normalo stanje, verjetno se kljub n-tim številom porodov ne moreš čisto pripraviti nanj... Vedno je nekaj neznanega, kar malo deluje strašljivo, čeprav veš, kaj te čaka.... Ampak zdaj že prepoznam vzorec, tako je bilo tudi pri drugem porodu, kak mesec dni prej me je bilo pesjansko strah, potem pa sem se skulirala, nekako enako pričakujem zdaj.
Pa skrbi me, kako novorojenčka zaščititi pred prehladi, glede na to, da sta oba starejša v vrtcu. Glede na to, da smo pri drugem doživeli in preživeli hudo pljučnico pri rosni starosti 13 dni, me kar strese ob pomisli. Ampak, saj bo vse ok