Smrt bližnjih

Tudi jaz sem se počutila podobno, ko mi je babica umrla. Takrat sem prvič v živo videla telo mrtvega človeka ("truplo" se mi tako grozno tuje in hladno sliši) in občutek sem imela, da je to samo prazna lupina, da to sploh ni moja babica.

Pomaranča7 in BlackCat, hang on !

Hvala, Tulipan. Ko sem šla za dedkovim pogrebom, sem se nenehno ozirala nazaj čez ramo, tako močen občutek njegove prisotnosti sem imela. Mogoče je to mal čudno, ampak tako sem se počutila. Mi je bilo pa neprimerno grozljivejše, ko sem ga videla nekaj dni pred smrtjo (težko bolan, shujšan dobesedno do kosti, ni mogel več govorit) kot pa na pogrebu. Mi je pa svetel trenutek ostal v spominu, ker je pisal na list, da sva lahko komunicirala, kljub težki bolezni je ohranil krepkega duha in močno voljo.
Me pa še vedno popolnoma sesuje občutek nemoči ..... Pa saj se zavedam, da ne morem pomagati ali česarkoli narediti, pa me še vedno povsem dotolče.