Smrt bližnjih

Starost: n/aPridružen: 17. jul 2005Prispevkov: 202Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 20. jul 2005 20:35

Naj se vam že na začetku opravičim, za takšno morbidno temo! Upam, da ne bom nikogar zamorila, al pa mu obujala slabih spominov!

Zanima me, če ste se že kdaj soočili s smrtjo vaših bližnjih in, če ste se kako ste preboleli?

Moja teta je v bistvu na "smrtni postelji", umira za rakom! Mene vse skupaj zelo ne prizadene (nikoli si nisva bili blizu) in zato mam občutek krivde še posebno, ko gledam mojo mami (teta je njena sestra) in moja stara starša, ki zelo trpijo!

Moji sestrični sta stari 30 in 24 let, pred 15imi leti jima je prav tako za rakom umrl oče!

V bistvu se mi zdi, da se ne vživim dovolj v njun položaj, "kako se morata počutiti, ko vesta, da bosta ostali brez obeh staršev"! Kar se konec koncev zelo hitro lahko zgodi tudi meni! Nisem jima niti v nobeno podporo, za razliko od moje sestre si z njima nisem zelo blizu!

Zanimajo me vaše izkušnje s podobnimi situacijami!

Lenchy

Starost: n/aPridružen: 18. jan 2005Prispevkov: 1143Kraj: LjubljanaStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 20. jul 2005 20:41

Jaz sem doživela smrt dedka, babice in strica. Stric je umrl za rakom, vsi zraven so zelo trpeli, ko so gledali kako počasi umira. Tudi meni ni bilo prijetno. Oziroma sem bila žalostna, vendar nisem tega toliko pokazala na ven.

Če se te ne dotakne sedaj, se te bo pa kasneje.

Life is like a box of chocolates, you never know what you're gonna get...

majchika

Starost: 37Pridružen: 5. apr 2005Prispevkov: 1932Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 20. jul 2005 22:49

Saj če si nisi blizu z nekom je normalno da neboš tako prizadet in se
tudi trudil druge tolažit!Saj se vsakdo enkrat sooči s tem slej ko
prej..Meni je do sedaj umrl stric in dedek...in nikoli nisem mogla
jokat..ali nevem kako žalovat..je pa res kot je lenchy napisala da
pride za tabo..jaz sedaj včasih sanjam dedka kako mi govori da mi je
zameril da nisem nič časa preživljala z njim in podobne reči..sicer pa
enkart sem razmišljala -kako vsi jokajo ker je njim samim hudo in ne
zaradi tega ker je nekdo umrl in ne bo več mogel živet!

Maruška

Starost: 41Pridružen: 7. jun 2005Prispevkov: 9702Kraj: LjubljanaStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 20. jul 2005 22:55

v dobrih treh mesecih sem se poslovila od treh ljudi.....dva sta naredila samomor, eden star 22 let.....tretjemu je pri 20tih odpovedalo srce...težka izkušnja, predvsem psihična....je pa res, da vsak preživlja take stvari na svoj način in je to potrebno razumet, nekdo rabi pomoč prijateljev, drug "pozabi" z žuranjem, tretji potrebuje nekaj časa zase, itd....

Nikjer ne piše, da moraš jokat, če si žalosten in nikjer ne piše, da moraš biti žalosten, če pač ne čutiš tako....

ana25

Starost: 122Pridružen: 26. jan 2005Prispevkov: 9323Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 8:06

Res je malo morbidna tema za tale poletni čas, ja. Ampak bolezen in smrt pač ne izbirata primernega trenutka...Mislim, da se ne smeš počutiti krivo, ker nisi žalostna tako kot ostali v tvoji okolici. Pač, izkažeš spoštovanje do čustev drugih, si obziren, ipd.,ni se ti pa treba s pepelom posipat, ker sama ne čutiš enako. Mu pač nisi tako blizu.

Jaz sem izgubila babico pred nekaj meseci (bila je edina od starih staršev, ki sem jo poznala) in je bilo kar boleče oz. je še. Taka izguba ostane kot ena luknja v življenju, ki je ne more razumeti ne napolniti nihče drug. Šele čez kak mesec, dva dejansko dojameš, kaj pomeni smrt in da tega človeka ne bo več nazaj, zaveš se te preklete dokončnosti. Tudi ona je umirala boleče in počasi, bilo je zelo težko. Še vedno skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo.

Majchika, se ne strinjam popolnoma, da jokamo zaradi sebe. Seveda, zaradi izgube že, deloma, ampak tudi, ker se tisti človek ne bo več mogel z nami veseliti življenja, doživeti še ene prelepe pomladi... Vsaj jaz vem, da sem jokala tudi zato, ker je imela moja babica zelo težko življenje in ne vem, če je bila kdaj srečna sama pri sebi...Veliko stvari je, zaradi katerih jokamo, preveč komplicirano je to razložit.

alexa

Starost: n/aPridružen: 16. jan 2005Prispevkov: 6840Kraj: LjubljanaStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 9:07

Nisem se že dolgo soočila s smrtjo bližnjih (hvala bogu), mi je pa umrl dedek že kar nekaj let nazaj. In mi je bilo čudno, da kljub močni navezanosti nisem jokala za njim. Kot,da sem potisnila čustva....

. Drugače sem zelo čustven človek in se lahko zjokam že, če vidim mrtvo muho.

*Vesna*

Starost: n/aPridružen: 7. jun 2005Prispevkov: 662Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 9:45

Umrla mi je babica, ki je živela skupaj z nami .... ne vem, najprej
mislim da sploh nisem dojela da je ni več .... niti jokala nisem ... v
bistvu nisem čutila ničesar ... samo žal mi je bilo zaradi staršev, ki
so bili videti zelo prizadeti. Mogoče je bil to kakšen obrambni
mehanizem - tako lažje tolažiš druge če si bolj pri sebi. Ampak je vse
prišlo za mano kakšen teden kasneje - jok, žalost, pogrešanje ... ko se
to malo umiri ostane prazna soba, v kateri noče nihče ničesar
premaknit, kot da vsi čakajo da se vrne; pri nas je minilo kar nekaj
let, preden smo začeli počasi odstranjevat posteljo, nočne omarice,
garderobo, ...

Sinthija

Starost: n/aPridružen: 12. maj 2004Prispevkov: 9772Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 11:24

Dedek in babica po ocetovi strani sta mi umrla ze kar precej let nazaj. Takrat sem bila se otrok, mi je bilo seveda full hudo, a stvari nekako se ne dojemas kot takrat, ko si ze odrasel. Pa lazje je bilo, ker nismo ziveli skupaj in nismo bili tako navezani. Teta in stric, ki sta bila moja boter in botra tudi nekaj let nazaj. Se mi se danes vcasih zdi, kot da sta se ziva.

Za ostale, ki so mi se bolj blizu, pa upam, da bodo ziveli se ogromno, ogromno let.

"Najlepši okras ženske je ljubezen. Najlepša oblačila na ženski pa so roke moškega, ki ga ljubi."

*urška*

Starost: 40Pridružen: 31. jan 2005Prispevkov: 4944Kraj: MariborStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 20:18

Meni hvala bogu, še ni nihče od bližnjih umrl.

Sem bila samo enkrat na pogrebu, ko je umrla od ome sestra .In sem jo videla samo 3-4 x v življenju, a jokala na pogrebu sem se najbolj. Ker mi je bilo hudo za omo, ko sem jo videla, da joče, za mami, ko je jokala...in skratka najbolj sem "tulila" in sem se ful hotla obvladat, pa ni šlo.

Starost: n/aPridružen: 17. jul 2005Prispevkov: 202Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 21:42

Danes zjutri je moja teta umrla!

Moji občutki so še vedno mešani! Zdi se mi pa, da se cela družina, kar dobr drži!

Drugač je men umrl oče, ko sem bla 20 mesecev stara in se ga sploh ne spomnem! Po njegovi smrti nismo nikol meli nobenih stikov z njegovo stranjo družine, tko da se me smrt babice in strica po njegovi strani ni dotaknila!

Zdej pa, da vam dam mal za razmišljat, a mislite, da ljudje smrt čutimo? Mislem v smislu, da čutiš, da bo kdo od bližnjih umru, al pa, da čutiš lastno smrt?

Starost: n/aPridružen: 17. jul 2005Prispevkov: 202Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 21:42

Rose

Starost: 29Pridružen: 14. jul 2005Prispevkov: 880Kraj: MariborStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 22:07

Toulouse , moje sožalje

[img]http://wentworth-miller.net/fanart/albums/by%20carm/WentUser5.jpg[/img]

Starost: n/aPridružen: 17. jul 2005Prispevkov: 202Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 21. jul 2005 22:31

Hvala!

ana25

Starost: 122Pridružen: 26. jan 2005Prispevkov: 9323Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 22. jul 2005 8:23

Družina se verjetno dobro drži tudi zato, ker je na nek način taka smrt po težki bolezni tudi olajšanje, tako za bolnega, kot za družino. Čeprav se mogoče grdo sliši. Vsi so imeli dovolj časa pripraviti se na ta trenutek in se posloviti od umirajoče (vsaj v mislih). Drugače je, kot pri nenadni smrti, po moje (nesreča), tam je najprej verjetno samo šok, nejevera...šele potem žalost, grozna izguba. Pri bolezni pa se žalost vleče mesece, lahko leta.

Če lahko čutimo smrt? Jaz mislim, da ja. Nekateri vsaj. Veliko ljudi v današnjem času je izgubilo stik z notranjimi občutki, intuicijo, "višjo silo", če hočeš. Jaz sem na nek način začutila smrt moje babice, a to mi je preveč osebno tu razlagat...

miškašiška

Starost: 48Pridružen: 21. mar 2005Prispevkov: 506Kraj: n/aStatus:Offline

Spremljaj me

Objavljeno: 22. jul 2005 9:56

Tudi v naši družini smo se srečali z izgubo pred tremi meseci.

Bilo mi je zelo hudo. Predvsem zaradi moža in zaradi hčerke in sina, ki sta še otroka in situacije nista razumela. Ah,.... to, da starega očeta ni več med nami, še midva z možem nisva dojela. Nekaj nam enostavno manjka.

Se pa veliko pogovarjamo o smrti. In vedno, ko je jasna noč, se skupaj ozremo proti nebu in rečemo Question

Na Veneri je pa naš dedi. In ko gremo na kak izlet, vedno rečemo, da nam je dedi tako lepo vreme naredil.

Menim, da je pri žalovanju treba dat čustvom prosto pot. Nekateri pokažemo čustva na tak drugi spet na drugačen način. nekaj pa vem stoprocentno Question

čustev se ne da prevarat, niti se jih ne da zatret, niti ,,preskočit,,.

MiŠkAšIšKa