Sem perfekcionistka glede rabe jezika?

Mislim, da je tole bolj matematično ustrezna razlaga, in zatorej bolj pravilna.

Ko sem na FB označila, da ene osebe ne poznam, ko mi je poslala prošnjo za prijateljstvo, mi je napisalo to:

Hvala. Ta oseba nebo morala več pošiljati prošenj za prijateljstvo.

Če je to delo tujcev bi še nekako lahko dopustili napako (dokler nas ne zamenjajo s Slovaško )
ali pač?

EDIT: čeprav s tistimi milijardami bi pa res lahko enega pravega dobili za tako delo
(za en presledek)

Ne gre za samo en presledek 

ampak za?

Zelo me moti govorjenje voditeljice na neki radijski postaji: sem gledla, povedla ... namesto gledala, povedala .

mene pa mot,i ko ljudje govorijo: gremo v Bachusa, na Prešerca.. namesto v Bachus in vsaj na Prešernov, če ne Prešernov trg...
ko sem pa slišala: bili smo na maturancu, sem pa mislila da bom skupaj padla! haha
matka, gea, kema, slova itd.. za bruhat...

Pink.si je še enkrat dokazal, da je na zelo "visokem" nivoju. V njihovih podnapisih se je namreč znašla "Hrvaško-Slovenska promocija" Danijele Martinović.  

To vse tudi jaz govorim in se mi zdi čisto običajen del ljubljanščine. Ne vem, če sem se kdaj v življenju s kom dobila na Prešernovem (trgu), vedno samo na Prešercu.
Za "maturanca" velja enako, pač običajna okrajšava. In tudi imena predmetov smo krajšali: mata, gefa, slova, kema, angla... Pač ne da se nam ukvarjati z dolgimi besedami, predolgo traja, da kaj poveš.

Ali katera od vas dela kdaj kakšne slovnične napake namenoma?


Malo prej sem pisala komentar na en blog, in opazila (no, saj to sem že prej vedela, da počnem, ampak šele zdaj mi je res dovolj v oči padlo, da sem prišla sem napisat ), da vedno ko uporabim besedno zvezo 'hvala bogu' jo napišem skupaj, kot eno besedo. Če jo napišem narazen, kot bi bilo slovnično pravilno, se mi namreč zdi kot da se za tisto stvar res zahvaljujem bogu, jaz pa nisem verna, in se mi zdi potem totalno neprimerno, da bi to napisala.
Ko sem prvič imela problem s tem se mi je najprej zdelo, da itak ni to kot dejansko zahvaljevanje bogu, ker se 'bog' napiše z malo začetnico, v večini verskih besedil, ki sem jih videla, pa Bog pišejo z veliko. Ampak mi je bilo vseeno butasto, ker se mi je še vedno zdelo preveč versko usmerjeno, in sem besedi enostavno združila
Nisem pa še našla ustrezne alternative za to besedno zvezo, razen 'še dobro', ki mi pa ni preveč pri srcu
Po eni strani mi je že prav smešno, da vsakič ko napišem hvala bogu (oz. hvalabogu v mojem primeru ) začnem razmišljat o primernosti te besedne zveze.

Zanimivo mi je bilo tudi, da sem enkrat gledala del oddaje Big Brother slavnih (ne spomnim se sicer zakaj, ker drugače tega sploh nisem spremljala ), in je Ivo Godnič maltretiral eno blondinko (Nana mislim, da je) zakaj uporablja besedo allahami, če ni muslimanka. Takrat sem videla, da je očitno vsaj še ena oseba na svetu, poleg mene, ki ima probleme s temi verskimi izrazi Ampak sem skoraj prepričana, da če bi bil tam na odru nekdo, ki očitno ni krščanske vere, in bi uporabil besedno zvezo 'hvala bogu', to ne bi sprožilo nobene reakcije.
Potem, če lahko besedno zvezo 'hvala bogu' uporablja kdorkoli, bi načeloma tudi allahami lahko uporabil kdorkoli, glede na to, da gre za nekaj podobnega? Oziroma obratno, in niti prvega niti drugega izraza ne bi smel uporabljati nekdo, ki pač ni veren?
Razen, če je izraz 'hvala bogu' mišljen kot nadpomenka in zajema vse bogove vseh veroizpovedi, in ga lahko uporabljajo vsi, ki verujejo v kateregakoli boga, allahami pa potem pripada samo muslimanom, ker imajo samo oni Alaha.

No, res sem totalno zabluzila in napisala roman, ampak me izrazi z versko vsebino totalno frustrirajo, in vsakič, ko uporabim kaj v tej smeri, imam milijon vprašanj in dilem v glavi

Jaz si kar privoščim svobodo pri izražanju in izumljam nove besede ali kaj podobnega, če mi zapaše. No, ne bi kaj takega ravno napisala v diplomsko ali v kak uraden mejl (pardon, "elektronsko sporočilo"), drugače pa ne vidim ovir za malo poigravanja z jezikom.

Nimam ustrezne rešitve, ampak lahko rečem, da imam enake težave. Izraza "hvala bogu" več ne uporabljam v pisanih tekstih, ker mi zveni preveč versko. 
Po eni strani si razlagam tovrstne izraze kot vidik kulturnih okoliščin naše družbe, po drugi strani vem, da je na enak način tudi seksizem v jeziku pogojen s kulturnimi okoliščinami. To ne more biti izgovor, zato poskušam vse moteče fraze izbrisati iz svojega besedišča.
Povezano z bogom uporabljam samo zbogom in buhdej. In še to samo pri ljudeh, ki vedo, da nisem verna.

Če te nova beseda hvalabogu zadovolji, ne vidim razloga, zakaj je ne bi uporabljala. Saj gre za neformalna besedila in lahko si privoščiš vse, da preneseš svoje sporočilo, kakor ga želiš.

No, me veseli, da vsaj edina nisem

Hvalabogu me sicer ne zadovolji popolnoma, ker je še vedno malo preveč verska za moj okus, ampak bo očitno morala zadostovati, dokler ne najdem nadomestila, izumim kaj novega ali pa se jo enostavno odvadim uporabljati. Je pa še vseeno boljša kot 'hvala bogu' ali bognedaj () 'hvala Bogu'.