Selitev na svoje

quote:58a088bad8="*malla*"jaz že od svojega sedemnajstega leta živim sama, sicer v hiši svojih
staršev, ampak ločeno v svojem nadstropju (beri klet). sedaj na stara
leta, pa se selim-o na svoje. čez točno en mesec dobimo ključe svojega
stanovanja in jaz sem presrečna.

Lucky you !

Kako ste pa prišli na to idejo? Si ti predlagala?

Jaz še vedno živim pri starših, vendar si zelo želim zaživeti na svojem. Vendar pa glede na to, da niti jaz niti moj tip nimava stalnih dohodkov (delava preko servisa) nama tak podvig nikakor ne bi uspel  Saj bi nama tako moji kot njegovi starši pomagali, vendar to ni isto, ker si na ta način še vedno nekako odvisen od drugih...

Pri nas doma se na srečo kar dobro razumemo in nimam nobenih problemov glede tega, pa tudi težijo mi ne in je razmeroma čisto v redu. Ni mi potrebno plačevat položnic..., v bistvu vse kar zaslužim porabim zase. Zato si niti ne predstavljam kako bi bilo, da bi živela na svojem, imela ogromno stroškov in si zaradi tega ne bi mogla privoščiti vsega kar si želim... Zaenkrat res ne bi dala vsakega zasluženega tolarja za golo preživetje, čeprav bi bila zelo vesela, če bi si lahko privoščila in živela s fantom.

Drugače bi pa tudi jaz raje vzela kredit in kupila stanovanje kot plačevala najemnimo; ampak se zavedam, da to ni mogoče. Bo treba ravno z najemnino začet.

Hej,

pri takih izjavah se vedno vprašam, če ste:
- naivne,
- imate zveze in poznanstva in vam je služba za nedoločen čas zagotovljena,
- že imate službo za nedoločen čas.

Redna zaposlitev je lahko tudi zaposlitev za določen čas. žal poznam zelo malo mladih diplomirancev, ki so takoj na zečtku dobili službo za nedoločen čas, ki je nujna za najem kredita, v večini primerov tudi za hipotekarni kredit.
Poleg tega ti mora zdaj od plače ostati pribl. 90.000 sit po tem, ko ti trgajo obrok kredita. Kakšno plačo moraš imeti, da se zakreditiraš samo za recimo 10 let in si hkrati omogočiš dostojno stanovanje (pazi, ne govorim o velikem stanovanju, govorim o stanovanju, ki je dostojno za bivanje!), si sploh ne morem zamisliti.

Sama sem imela veeeelikansko srečo, ker so mi stanovanje že pred leti kupili starši, od doma pa sem se odselila šele pred dobrim letom, ko sem se zaposlila. Najprej sem želela živeti sama, kar pa ni ravno poceni in sem zato počakala na prvo zaposlitev. Dejstvo je, da je življenje v dvoje bistveno ceneje, ker se vsi stroški delijo, vendar sem se želela tudi "čustveno osamosvojiti". S starši se odlično razumem, ravno tako s fantom (ki tudi živi sam), vendar se mi je zdelo, da bom s selitvijo od staršev k fantu šla z dežja pod kap - nikoli se ne bom naučila živeti sama. žal imam v okolici kar nekaj žensk, ki se nikoli v življenju niso osamosvojile (čustveno) in zdaj pri 40-ih raje vegetirajo v zakonu, kot da bi si privoščile še 30 let kvalitetnega samskega (ali pa tudi ne) življenja. No, ampak to ni bilo vprašanje.

Skratka, jaz sem res vesela, da mi je to uspelo, moram pa reči, da je finančno še vedno zelo naporno (nujna menjava oken, itd.) in - čeprav zelo uživam v svojem stanovanju, ki sem si ga uredila točno tako, kot sem želela - se bojim, da bom kar obupala in se vselila s fantom.

Pa še ta večni strah, kaj bo s službo...

Pa še ta večni strah, kaj bo s službo...

Kaj bo šele čez 10, 15 letm ko moja generacija pride na vrsto ...?