Selitev na svoje

Zanima me, v kakšni situaciji ste bile, ko ste šle na svoje. Ali ste šli v najemniško stanovanje, ste že takoj kupili stanovanje, ali pa se preselili k fantu, ki je že imel svoje stanovanje, ali ste imeli kakšno prazno stanovanje (podedovano ali pa kaj takega), pa kako je bilo s službo (za določen/ nedoločen čas), ste imeli že kaj prišparano za čas ko boste šli na svoje. Jaz bi najrajši na vrat na nos šla, nisem (v materialnem smislu) še pripravljena, ampak je situacija takšna, da bi bilo pravzaprav najbolje, da spokam v čimkrajšem možnem  času.

Ampak imam pomisleke, ker nimam nobene varnostne mreže. Torej, ko bom šla, poti nazaj ne bo več. Če mi ne bo zneslo, ne vem kaj bom, ne bom imela kam. Moj fant pa še ni pripravljen iti na svoje, ampak pravi, da bi šel zaradi mene. Zdaj nekoga silit v ta prelomni korak (osamosvojitev), če ni pripravljen se mi zdi brezveze, ampak vem da če bi šla jaz bi šel tudi on. Pa še ena precejšnja ovira je. Noben od naju nima redne zaposlitve. Jaz bi si jo takoj poiskala, ampak vem, da redne službe pa še študij zraven nebi zmogla (pa ne ker nebi bila sposobna, ampak ker ne živim v takem vzdušju/okolju (kajpavem), da bi mi to sfolgalo). Če bi pa sama živela, bi pa komot lahko oboje uskladila (vsaj mislim, da bi). Ampak pomoje moraš vsaj nekaj časa imeti službo (po možnosti za nedoločen čas), da imaš zagotovljen denar za najemnino.

In tako se že par let vrtim v začaranem krogu. Nebi pa rada zdaj na sredini pustila študija. Pravzaprav bi rada slišala, če se da iz nule začet vse skupaj, pa čeprav "grizeš kolena", ne da bi ti spodletelo.
Ker mi mora že v prvo uspet, druge ni.

Jaz si tudi želim it na svoje ... samo imam moralnega mačka ... ker
doma pustim samega enega od staršev .... osamljenost, starostne težave
in nedružabnost že po karakterju a naredijo svoje ... zato verjetno ne
bova šla nikamor ampak bo vse ostalo tako kot je zdaj ... tedenske
migracije od enih staršev do drugih ....mogoče je z ene strani še malo
tihega čustvenega izsiljevanja v smislu kaj bo pa z mano če gresta?
nikoli nič ne reče, samo vem kaj misli .. in mi je grozno .. ker na
koncu si ti tisti, ki potegneš kratko ker ti nihče iskreno ne dovoli da
bi šel na svoje ... pa čeprav je do takrat še par let ...

Dina, sem na istem. Doma sem edinka - če spokam, niti slučajno ne bom
smela nazaj, čeprav ne vem kako in kaj se bo oče s tem sprijaznil, saj
imamo veliko hišo z dost veliko okolico. Sicer sem zaposlena, ampak
zraven še študiram tako da večino denarja vlagam v fax, fant študira v
tujini medicino, čaka ga še kr nekaj let- skupaj ne moreva živet iz
tega razloga, čeprov bi bla zadovoljna tudi če bi živela sama, samo da
sem pač na svojem,  in o tem čedalje bolj razmišljam.

Imam sodelavko, ki zraven tudi študira in ima fanta brezposelnega
oz.opravlja priložnostna dela.živela sta že pri njegovi stari mami, na
njegovem vikendu od staršev, potem spet vsak nazaj doma, nato v enem
dragem podnajemniškem stanovanju, sedaj sta si našla cenejše a dobro
enosobno stanovanje. Sodelavka jamra samo to, da iz meseca v meseca
komaj shaja,ker je pač treba nakupit  potrebne stvari, ki jih še
pač nima(razno opremo, kakšno popravilo...), potem je tu najemnina in
položnice,fant pač ne zasluži ne vem kaj.Pri tem se sedaj odloča za kak
kredit,drugače pa navarčevanega ni imela ničesar. Sama pravi, da če bi
lahko izbirala še enkrat, bi ravnala isto, pa s starši niso bli v
konfliktu,samo, pač na svoje je želela.

Drug primer je moja prijateljica, ki se je spravila živet k njenemu fantu domov. Lepo sta
si uredila stanovanje na gornjem nadstropju hiše,večino je financiral
on, ampak tudi ona je že zaposlena. Njena varnostna mreža je
stanovanje, ki ga v enem mestu daje v najem, kupila si ga je s
podedovanim denarjem, namreč strašna nesoglasja ima z taščo in tastom,
posledično tudi s fantom, ker si želi, da bi se razumeli.Skupaj sta se
vselila po 7ih letih. In pravi, da če bi lahko ona izbirala, se nebi
nikoli vselila "nad starše". Domov nazaj ne more, ker ji je oče strašno
zameril odselitev, saj so planirali "da bo ostala doma", zato v hudi
sili, stanovanje vendarle še ima.

Veselim se dneva, ko bom končno na svojem, ker familijo vedno teže
prenašam. V bistvu se sovražimo zato, ker moramo živeti skupaj; če bi
imela možnost, bi že zdavnaj spokala. Tako pa bo treba počakat na konec
faksa, pol bom pa vzela kredit (ko bom že v službi) in kupila kako
majhno stanovanjece (če si samski, ne rabiš neke velike palače). Bom že.

Jaz sem se odselila od doma leto in pol nazaj (sedaj sem stara 24,5).
živim v družinski garsonjeri, delam preko študenta, študiram, stroške
pa mi še vedno plačujejo starši. Glede tega lahko rečem, da imam blazno
srečo, s starši smo še v boljšem odnosu kot prej, če pa jih pogrešam pa
se preprosto odpravim za vikend domov, mogoče z njimi na morje,...ravno
zdaj sta bila pri meni in mi prinesla kosilo, da mi ne bo treba kuhat,
ker imam pojutrišnjem izpit. Če pa povem po pravici, bi težko
preživela,če bi bila odvisna samo od svojih prihodkov

Midva sva se odlocila, da bova za nekaj let potrpela in se preselila k
mojim starsev v svoje nadstropje (brez lastnega vhoda)...ko s ebo pa
nabralo nekaj denarja, vzamema pa se kredit in greva na svoje. Upam, da
bova zdrzala par let

jaz že od svojega sedemnajstega leta živim sama, sicer v hiši svojih
staršev, ampak ločeno v svojem nadstropju (beri klet). sedaj na stara
leta, pa se selim-o na svoje. čez točno en mesec dobimo ključe svojega
stanovanja in jaz sem presrečna.

Nekdo je omenil, da se ne da studirat in delat? To ni res. To jaz pocnem ze vec kot dve leti in se da. Je hudo naporno in pobere ogromno energije; vendar se da. Pa nekateri pravijo, da se sola zavlece...lari fari. Ni vse to res. To je vse odvisno od volje.

Kar se tice stanovanja...tudi jaz si zelim it na svoje, saj imam doma slabe razmere in preveliko kreganja. Skratka ni tako kot bi moralo bit.

Jaz se kakorkoli nimam kam dat. Moji starsi nimajo hise in mi ne bodo prepustili absolutno nic. V vecini primerov so otroci ze priskrbljeni (v vecini).


Fanta zdej nimam; imam prevec naporen urnik, tako da fant ne pride v postev.