Vlečem temo iz naftalina, edino ki mi jo je iskalnik našel na to temo. Uglavnem, zadeva je sledeča: imam zelo zelo slabo samopodobo. Glede vsega: videza, osebnosti, sposobnosti...vsega. To se sicer vleče nekako že vse moje odraslo življenje, ampak sedaj pa sem prišla do neke točke, ko skoraj ne mine dan, da se ne zjokam in ker imam trenutno kar hud tempo (služba, otrok, gospodinjstvo, hobiji, vzdrževanje stikov s prijatelji...) sem prišla do točke, ko sem si zaželela strokovne pomoči.
Partner mi stoji ob strani,vem da me ima zelo rad, tudi prijatelji (vsem niti ne povem kaj mi dogaja v glavi), ki vedo za moje težave mi govorijo da sem super oseba in lepa ženska, ampak kot da mi to nič ne pomeni, sama sebe vidim kot najslabšo in najgršo. Po drugi strani pa slišim, da je na primer en sodelavec rekel v šali, da sem nekaj narobe naredila (ubistvu nisem), me pa to tako prizadane, da mi gre na jok. Na zunaj sicer tega ne kažem, zato veliko (večina) ljudi, ki me pozna misli da sem močna oseba z trdnim karakterjem in močnimi stališči, v resnici sem pa zelo zelo šibka. Prizadane me vsaka najmanjša stvar, vsak neprimerno izbran komentar, itd.
Tudi moje življenje na ven izgleda idealno (in po kriterijih mnogih tudi je, za kar sem zelo hvaležna) imam krasnega partnerja s katerim se imava zelo rada in sva krasna ekipa, imava hčerko, ki je idealen otrok, finančno sva precej stabilna, imam stabilno službo (v kateri sicer ne uživam zelo, ampak ok, kdo pa? J), ki ni preveč obremenjujoča in stresna… edini moj resen problem že iz otroštva je odnos z mojo mamo, ki je bizaren, ampak res ne vem če to tako močno vpliva na mojo samopodobo.
Iz teh mojih problemov izhaja tudi to, da ne znam nikomur reči ne, ker se bojim da me potem kdo ne bo maral in so ljudje v mojem življenju, ki to znajo zelo dobro izkoriščati.
Ker težko ugibam, zakaj točno se mi to dogaja in ker bi RES rada to spremenila sem se odločila da si najdem strokovno pomoč. Če imate kakšen pameten nasvet na koga (ali kaj) naj se obrnem, amli pa če ima katera podobne izkušnje, naj prosim napiše. Vsak nasvet je dobrodošel.
Joj... ne znam ti dat nasvetov. Se pa počutim zelo podobno.... Sploh se mi zdi, da nekako zadnje leto ali celo dlje imam občasno prav taka obdobja... Saj se mi zdi, da je bila še ena podobna tema tukaj... pa verjetno sem kaj podobnega že pisala... Meni se sploh zdi, kot da bolj kot nimam kaj za delat in nekih pravih obveznosti... bolj sem na PL-ju, bolj razmišljam o tem kako sem grda... in nesposobna pa že itak...
Že celo življenje se počutim kot, da sem neumna... in dolgočasna... povrhu pa še spadam v tistih nekaj procentov populacije, ki je grda... Pa se tukaj prav res izogibam temam kot so popolna rdeča šminka... kake slike kratkih kril tudi skušam samo spregledat... itd. No... saj drugače se mi zdi PL res ful super super... Ampak opažam, da dlje časa, kot sem tu, slabšo samopodobo imam... seveda pa mi je uspelo izvedeti tudi za marsikaj koristnega in uporabnega... ampak še vedno me daje vseskozi tista misel...
No... saj zdaj sem lih na faksu... pa ne morem lih kaj preveč pisat, ker ni nek inspirativen ambient...
Kdaj tako občudujem ljudi, ki imajo mogoče res velike telesne hibe pa uspejo bit močni in dajat vsaj vtis samozavestnosti.... potem je tudi vprašanje, kako trpijio navznoter... Ne vem...
Itak vseskozi pa se skušam prepričati, v to, da je zunanja lepota v veliki meri prirojena... in da ni vrednota. Je pač neko dejstvo... Seveda pol tega ne morem rečt za pamet in zabavnost...
Jaz se tudi vedno obremenjujejm z mislijo kako me vidijo drugi... Medtem ko se pogovarjam, marsikdaj mislim, samo na to, kako grozna moram bit sogovorniku... Večkrat imam tudi občutek, da me dejansko ljudje prav na tak način gledajo... Da jih moja podoba odbija... V bistvu to ni občutek, ampak se mi je res to že marsikdaj zgodilo... Ko prav začutiš zavračanje na drugi strani... Niti ne znam opisat...
Pol pa še dejsto, da se zdim sama sebi totalno nesposobna in neumna, brez nobenega talenta... To pa ker ne znam vztrajat v nobeni stvari... Vse mi je zanimivo in pri nobeni stvari se ne poglobim... Zdaj sploh, ko bi mogla iskat delo, se počutim za vse nesposobna...
Pa sploh, zdaj se bo slišalo totalno debilno,... ampak ko grem s psom na sprehod, se ljudje non stop ustavljajo,in prav jim vidiš, da z nekim posebnim žarom v očeh, pohvalijo lepoto psa... in pol se mi zdi, da ko vidim, res kako lepo osebo, se meni zgodi isto...žar v očeh in nezaveden trenutek občudovanja... Saj to mislim, na tisti prvi trnutek, ko vidiš osebo... Ko osebo spoznaš je itak pol vse na drugem nivoju in zunanjost ni več tako pomembna...
Tako, da najboljše je, o teh stvareh ne razmišljat... ne vem sicer kako... Ampak definitivno je boljše napolnit glavo z drugimi skrbmi...in obveznostmi... Skušat cenit, kar imamo... Bla bla... Ko bi le to znala v praksi...
Mislim, da če imaš ljubečega moža in hčerkico, se moraš zavedati njihove velike vrednosti...in enostavno ne pustit prostor za take negativne misli. Možu vsekakor predstavljaš lepo, sposobno in pametno osebo... pa tudi prijateljem.
Ne vem... jaz sem prebrala nekaj knjig na to temo recimo... pa mi nobena še ni pomagala...
Mah, preveč sem napisala... pa itak... kot sem že rekla sem na faksu... sem čakala, da odprejo knjižnico... zdaj pa se moram skoraj bat, da mi jo bojo že zaprli, ker sem bila predolga... Verjetno še kaj napišem... kaj bolj zbranega...
Army, najprej en hug 
Te kar dobro razumem, ker sem se tudi sama od pubertete naprej (preveč) pogosto tako počutila. Zelo ti priporočam knjigo, ki je pri meni naredila kar en mini čudež v razmišljanju/gledanju nase in na svet, in sicer Naučimo se optimizma (orig. Learned Optimism) psihologa dr. Martina Seligmana. O njej sem pisala že na temi o knjigah s področja psihologije/osebne rasti, pa tudi sicer jo veselo ponujam in težim z njo naokrog, ker mi je res pomagala kot še nobena knjiga prej (mogoče celo bolj kot psihoterapija). Ko enkrat spoznaš teorijo, ki je za tem, in se naučiš preprostih veščin, imaš na voljo res koristno orodje za cel lajf. Ne rečem, da nikoli več nimam negativnih misli, so pa postale veliko manj pogostejše, manj intenzivne in predvsem obvladljive 
Army, meni to, kar si napisala, zveni kot depresija. Priporočam ti, da se čim prej lotiš branja kakšnih pozitivnih knjig (Mim ti je že priporočila eno, pa še na drugo temo poglej). Upam, da ti uspe, da se čim prej izvlečeš iz tega.
Vsekakor pa bi bilo dobro odkriti vzrok - morda je to rutina?
Mijauuu, malo me preseneča, da se slabše počutiš, ko si na PL, saj se vednar na vseh področjih svetuje, kako se boljše počutiti, biti bolj zadovoljne s sabo. Kakorkoli, glede na napisano pa tudi glede na ostala tvoja sporočila se mi zdi, da precejšen del problema leži v tem, da si osamljena, nimaš prave družbe, dogajanja, veselja v življenju. Plus, zavedaj se, da to, kakršno se vidiš sama, lahko nima popolnoma novene zveze s tem, kako te vidijo drugi - kako nas vidijo drugi, pa je v veliki meri odvisno od samozavesti (ta pa je lahko v veliki meri od tega, kako se uredimo). Mislim, da je pri tebi rešitev ta, da se preseliš v kakšno večje mesto (večje mesto v Slo - ja, vem, lol), nekam, kjer boš imela kakšno družbo, si omislila dejavnosti, aktivnosti, hobije ... Prepričana sem, da se boš kmalu bolje počutila, pa seveda delaj na samozavesti (beri knjige na to temo, članke ...). Prepričana sem, da boš s kakšnimi tečaji, hobiji ... odkrila tudi svoje talente. Če pa ničesar nimaš za početi, jih seveda ne moreš odkriti.
Se bom še jaz na hitro oglasila, čeprav si bo morda katera od vas mislila, da sem premlada za semle, pa vendar...
Army, ko si omenila, da imaš bizaren odnos z mamo, sem takoj pomislila tudi na moj odnos z mamo, ki je na dnu vseh dnov. Tebi je najbrž zdaj lažje, ko si na svojem, ampak se grem stavit, da je nekaj na tem... To, kar opisuješ, ni depresija, saj bi to pomenilo da ti je vseeno za vse in ne čutiš ničesar (ne žalosti ne veselja). Tvoj primer mi bolj deluje kot preveč čustev na kupu, ki potem ve vlečejo še stare kupe. Obisk psihologa/psihoterapevta enkrat na teden ti bi zagotovo dobro del in jaz bi se na tvojem mesti takoj napotila (priporočil žal nimam). Bi pa rada poudarila, da si večina ljudi misli, da mora biti že res hudo, da se odločiš za kaj takega, ampak meni se to zdi čisto normalen in samoumeven korak pri kakšnih čustvenih nihanjih.
Sicer pa, kakšen oddih v termah z dragim, brez sodelavcev in ostalih nezaželjenih ljudi ti bo zagotovo dobro del. Ali pa kakšne smučarske počitnice, ko je ravno tak čas...
No, s temle se pa ne morem strinjati. Pri depresiji nisi brez čustev, daleč od tega - so pa povečini negativna, zelo si občutljiv, vse vidiš črno, nimaš volje za nič, niti stvari, ki te veselijo, vse te spravi v jok, razdražljivi in agresivni smo lahko ... saj so različni znaki pri različnih ljudeh, ampak nikakor si ne bi upala trditi, da to, kar je opisala AB, ni depresija.
To, kako neverjetno močan vpliv ima odnos naših staršev do nas (stavek glede mame sem čisto spregledala), pa se niti ne zavedamo, dokler se ne lotimo raziskovanja pri kakšnem (utreznem) terapevtu. Potem vidiš, iz kje vse tvoje težave izvirajo ... iz otroštva - če se vlečejo še sedaj, pa toliko huje. Tako, da se strinjam, da poišči strokovno pomoč (pa ne psihiatra, ampak terapevta).
Tisto glede depresije sem napisala glede na to, kar sem se o depresiji naučila za letošnjo maturo iz psihologije. Njen opis mi nekako ne sovpada z definicijo tipične depresije, ampak nisem psiholog in samo strokovnjak bo znal postaviti diagnozo.
... samo strokovnjak bo znal postaviti diagnozo.
... in upajmo, da ne tak, na kakršne dandanes večinoma naletimo in vsako slabo voljo in vsak 'down' označijo z depresijo, ki jo seveda pospremijo z ustreznim receptom ...
Tudi jaz držim pesti, da te ne nafilajo s tabletami.
Punce najprej hvala za odgovore.
Naj povem da tudi sama mislim da ne gre za depresijo (mogoče edino za kakšno blažjo obliko), ker nisem brezvoljna in tudi so stvari ki me izredno osrečujejo in jih počnem z veseljem(hčerka, šport, ustvarjanje v kuhinji, druženje z partnerjem in prijatelji…). Tudi na splošno imam veliko energije, nisem brezvoljna, samo vedno imam v ozadju misli o temu da nisem dovolj lepa, suha, prijetna…
Kar me dejansko ubija samo samopodoba. Samo sebe vidim kot neprivlačno, zelo se trudim s telovadbo in prehrano, da imam ok postavo, pa še vedno nisem zadovoljna. Ker imam že od pubertete težavno kožo se kar ne morem sprijazniti z izbruhi mozoljev (kljub redni in pravilni negi)….Potem pa tudi, podobno kot mijaaaau, velikokrat razmišljam o temu kako me vidijo sogovorniki, prepričana sem da me za mojim hrbtom vsi opravljajo, ker o meni ni povedat nič dobrega….take stvari. Ful sem obremenjena sama s sabo, zdi se mi da v življenju nisem še nič dosegla, da sem slaba oseba, predvsem pa sem obremenjena s tem kaj si drugi mislijo o meni. In te stvari me spravljajo v jok, zdaj trenutno je stanje že tako hudo, da prav ne vidim nič več pozitivnega na sebi. Bojim se da bi si na dolgi rok s tem škodovala, oz. bi to privedlo do dejanske depresije, zadnje kar si želim za svojega otroka pa je da bi imel depresivno in nesamozavestno mamo, kajti želim si da bi bila ljubljen in predvsem samozavesten otrok.
Ko ste mi predlagale terapevte, a imate mogoče kakšnega specifičnega v mislih? Na internetu najdeš svašta, ampak bi raje osebno priporočilo.
Pa še eno stvar bi pojasnila:K terapevtu ne bi šla, ker teh stvari nimam komu povedat. Predvsem bi rada zadevi prišla do dna in ugotovila zakaj sem taka, od kje to izvira in mogoče naredila kaj v smeri tega, da zadevo popravim preden napreduje v kakšno hujše stanje.
