Nimam svojih otrok in težko dam kakšen pameten nasvet, sem pa bila 3 leta učiteljica v popoldanskem času (2krat na teden smo po uro in pol z malčki telovadili).
Ker sem taka, da sem do vseh vedno preveč prijazna, je kaj hitro prišlo do tega, da so mi mulčki začeli vodit trening - začelo se je tako, da sem npr. vprašala, ali bodo igrali nogomet ali med dvema ognjema za ogrevanja. Ker je močnejša skupina fantov vedno izbrala nogomet, jih po 6 treningih nisem imela več pod kontrolo, ker so mi ob omembi igre med dvema ognjema naredili čisto galamo, ker so se tako upirali in jih nisem obvladovala - si predstavljate, da ti en pleza po ripstolih, en ti meče žoge v glavo, spet tretji se meče po tleh. No, ko so me začeli še cukati in hecati, sem vedla, da je čas da nekaj spremenim. Začela sem počasi in na pretkan način. Da bi se drla na otroke? To mi je čisto mimo. Usedla sem jih v krog, narisala tabelo z njihovimi imeni in v desni kot dve piki - črno in belo. Črna pika je pomenila, da je nekdo nagajal, bela pika, da je nekdo super priden (npr. po koncu treninga pomagal pobrati žogo). Za tri črne pike sem poklicala starše, za tri bele pike je lahko otrok izbral igro (katerokoli) za pol ure. Nekaj časa je bila še vedno zmešnjava in so se določeni otroci smejali, ko so dobili črno piko - kasneje so se unesli (ponavadi ko so vidli, da se njihov oče pogovarja z mano in mu kažem mapo), nato so celo tekmovali, kdo bo nabral več belih pik (potem so mi delali ene pakte in se podkupovali med seboj, da so ja fuzbal igrali, ko je bilo treba igro izbrat).. Sem pa vztrajala pri besedah - res sem poklicala starše in se pogovorila o tem, kaj otrok počne. Vendar sem pri pogovoru s starši omenila tudi pozitivne lastnosti otrok (npr. da je super nogometaš, ampak da ga v določenih trenutkih ne obvladam). Sem ful delala na tem, da sem bila prijateljica otrok (in mislim, da mi je to kar uspelo, te kar stisne pri srcu, ko ti mulček risbo prinese), ampak hkrati tista, katero so morali ubogati. Uvedla sem piščalko, posebne nagradne igre, skupaj smo praznovali božička, se za hec enkrat šli aerobiko... Fantje so umirali od smeha. No, hočem reči, da je bilo pri meni na začetku katastrofa. Nisem jih obvladala in tudi nisem imela nobenih izkušenj z otroci (tudi študiram čisto drugo smer), ampak se mi zdi, da sem težave kar dobro rešila. Je bilo pa grozno parkrat - sem prišla čist out domov.
Sem pa opazila ful razlik med otroci - eni se pri šestih, sedmih letih obnašajo ko največji frajerji, se tolčejo med sabo, jezikajo, spet drugi so pa taki angelčki, da te samo gledajo in nič ne rečejo.
