Samokaznovanje

Mojcej , Rok je bil kot dojenček zelo bolan, pa smo ga temu primerno razvadili, ker smo bili veseli, da je preživel.

 

Kirka, kaznuje se samo takrat, ko nekaj ni po njegovem. Če je sam se nikoli ne tepe.

 

Deuce, knjigo sem prebrala in bila tudi že na Bogdanovem predavanju. Vem vse o razvajenosti in tudi priznam, da je razvajen. Tu si ne zatiskam oči. 

Odpravila bi rada samo tole trmo in tepež.

potem ti pa ne morem več svetovati.

 

ignoriranje, perhaps?

Ga bom dala na ignore, pa bo.

zdi se mi, da samouničevanja ne boš mogla prekiniti drugače kot s travmiranjem. odideš skozi vrata in ga pustiš samega. samo mulac je pameten in bo vedel, da ga nisi pozabila, in da ga boš prišla iskat. vidiš, to ti je kurac, ker danes otroci res izsiljujejo, ker se zavedajo, da je popkovina speljana v eno smer, in da bomo odrasli prej popustili kot pa oni.

 

morda so težave, ki se pojavljajo, povezane tudi s tem, da je začel hoditi v šolo, kjer je veliko manj individualnega dela z otroki, attention whore , za katerim trpi tvoj malček, pa je s tem le še napredoval.

 

svetujem tudi, da se z očkotom čim prej stisneta skupaj in kupita še enega otročka, da bo ta efekt pozornosti lepo porazdeljen... v bistvu bi to morala storiti že leto, dve po njegovem rojstvu, kajti najboljše je v tej razvajeni družbi imeti dva do tri otroke, enega za drugim, če nas že daje materinsko-očetovski nagon.

 

morda bi lahko poskusila tudi s tem, da otroka pač ne vlačiš s seboj po štacunah, in da nakupuješ po službi, nato pa ga odideš iskati v šolo, podaljšano bivanje, kjerkoli ga že imaš...

Deuce, midva z očkotom sva se e parkrat stisnla skupaj in tale je drugorojenec.  Je pa še v vrtcu.

Trgovine ponavadi prakticiram brez njune prisotnosti, ampak včasih pa ne gre.  Pa saj izsiljuje tudi doma, če ni risanke po njegovi želji....

katja, nimam pametnega nasveta zate, samo eno izkušnjo, ki pa ti najbrž tudi ne bo dosti pomagala, saj vse to že veš.

Poznam družino, kjer je bil drugorojenec že v zgodnjem otroštvu hudo bolan in so ga temu primerno razvadili. Prav zaradi te "napake" takrat (razumem vidik starša, da če je tvoj otrok tako hudo bolan, narediš zanj vse in še več in si potem nizmerno srečen, ko se izvleče) so sedaj še v poznih najstniških letih s tem otrokom zares hudi problemi.

 

Sicer se pa kar strinjam z deuceom.

 

No, zdaj si me pa prav prestrašila. Ga bo treba fejst v roke prijet.  Pravzaprav bi mogla sebe po riti, da ga ne bi tako razvajala.

katja, jaz te pa občudujem, da vse te direktne nasvete, ki zvenijo prav boleče resnično, tako mirno in razsodno sprejemaš

tudi sam te občudujem, katja. malo ljudi je danes še strpnih in čustveno inteligentnih hkrati.

Hvala, kaj pa hočem. Če hočem iz njega naredit eno normalno osebnost, ga bo treba v roke prijet. Drugače ga bo življenje teplo.

Isti problem, kot ga opisuješ, Katja, ima tudi moj bratranec. Sicer je star 8 let, že v šoli, ampak se klofuta ko zmešan. Zanič je po nesreči mojga očeta v hecu brcnil v trebuh. Očeta je to zabolelo in mu je to na mičken jezen način povedal, tamali pa se je tolk krivega počutil, da je šel stran in se začel klofutat in si pulit lase.

Prav nenavadno mi je to. Teta in stric pa nič. Kot da je to povsem ok.

 

Katja a se tvoj klofuta tud, ko kej ušpiči?

Skutka: Ne, to pa ne. Samo kadar hoče kaj dosečt.

 

Cafka: jaz tudi s starejšim sinom glede tega nisem imela problemov. Pri drugem smo pa pretiravali s crkljanjem.  Si ne moreš predstavljati, kako mi je bilo, ko en mesec nisem vedela ali bom iz bolnice prinesla živega sina ali bomo šli na pokopališče. To me je psihično zlomilo in ko je preživel, sem bila tako vesela, da bi mu podarila cel svet. žal pa nisem znala pravočasno nehat s podarjanjem in zdaj me to tepe.