Psihične posledice prometne nesreče

Moja zgodba o nesreči ni taka kot tvoja. Za svojo sem pred osmimi leti bila kriva sama. Imela sem na novo izpit (2 leti še nista minili, bila sem voznik začetnik). Bilo je pozimi, ko je zapadel sneg. Vozla sem se počasi (kot so vsi svetovali v zimskih razmerah) in ker so me vsi prehitevali in mi določeni trobili, sem mislila, da pa pač nekoliko že lahko pospešim... bila je ovinkasta cesta, naenkrat me je začelo zanašati po cesti, nisem mogla več avta zravnati, neslo me je na nasprotni pas, kjer se je pripeljal nasproti avto, druge variante nisem več videla kot da sem volan na polno obrnila na desno in se skotalila s ceste. Ker pač nisem hotela poškodovati še koga drugega. Avto je bil popolnoma uničen, skotaljen. Jaz sem na srečo bila pripeta z varnostnim pasom. Drugače ne vem kaj bi bilo. Me je oče prisilil za uro da sem spet sedla za volan... drugače dvomim, da bi še kdaj vozila. Vse me je bolelo kasneje, ko je šok popustil. Psihične posledice pa čutim še danes.

Pozimi se vozim počasneje kot ostali. Kadar se vozim sama, ni problem, ker vem, da če bom videla, da je oster ovinek ali kaj, da bom zmanjšala hitrost prej. kadar se vozim s kom drugim, cvikam sto na uro. Srce mi začne noro biti, samo me obliva znoj. zato se s hitrimi vozniki ne morem več voziti. In tudi pred ovinki me grabi panika... Jap, drago plačujem svojo lahkomiselnost izpred let...

Kako si pomagam? Enostavno še nisem našla pravega recepta za to...

Po mojem bi vama koristile kakšne terapije.

A ni Tikka pred časom rešila svoje težave s strahom pred vožnjo z EFT?

Saj jaz vozim od tiste ure po nesreči vedno, samo ne maram hitre vožnje, pozimi se vozim počasi kadar so zasnežene itd ceste, pa ne maram da z mano divjajo po cestah. Samo strahovi so, ko me kdo vozi...

Vendar pa vseeno mislim, da imamo "jajca" da se še vseeno vozimo dalje. Ne me narobe razumeti. S tem mislim, da poznam nekaj ljudi, ki so po neki nesreči (če so jo povzročili drugi ali sami) nikoli več ne sedli za volan. Tako da, okej, mogoče pa smo na dobri poti.

Tudi jaz sem bila kriva za prometno nesrečo, v kateri sva jo s fantom ali na srečo, ali pa je nad nama res bdel angel, odnesla le s praskami in podplutbo. Sem vozila njegov avto po cesti, ki sem jo sicer poznala že dlje časa a le kot sopotnica v avtu, ne kot voznik. Je ravno napadalo malo dežja da je cestica postala mastna, jaz pa že sicer vozim po omejitvah, če je dež pa po polžje, ampak mi niti to ni pomagalo. Lepo 40km/h peljem in kar naenkrat volan po moji volji, kolesa in avto pa po lastni, na levi prepad na desni majhna griva. V tem trenutku se je fant zbudil (ravno zaradi njegove utrujenosti sem vozila jaz) in hitro namotal volan da naju je na srečo zaneslo v grivo in sva se prekucnila ter pristala na strehi.
Bolj ko razmišljam bolj se mi zdi da sem morala biti nekaj časa nezavestna, saj se zavedam le trenutka ko se je raztreščilo steklo potem pa da me je en fant vlekel ven iz avta.  na srečo nihče drug ni bil poškodovan, prav tako ni bila zaprta cela cesta, rešilca nismo potrebovali...
Ko se spomnem na ta dogodek se začnem kar tresti, a treba je živeti s tem...Voziti sem začela potem kak teden po nesreči (sem mela podplutbo ravno na roki in je po šoku kar začelo bolet), drugače pa smo se po isti poti čez 2 dni vračali nazaj v Ljubljano). Meni osebno se ni problem vsesti za volan, morda sem malce skeptična le do "tujih" avtov ki jih nisem vajena voziti (od fantovga brata npr.), vožnja z drugimi pa je druga zgodba. Zdaj je malce bolje, a prve 3 mesece po nesreči sem videla da letimo ven v vsakem ovinku, pri hitreejši vožnji raje "pobegnem" v svoj svet in razmišljam o biločem, ob hitrem bremzanju pa se mi skrčijo vse žile... Ne zaupam nobenemu vozniku, pa čeprav vem da so varni vozniki ki tedensko naredijo ogromno kilometrine. Vem da bo ta strah ostal, to sem že sprejela... Upam da tudi vsem ostalim ki so bili udeleženi v prometni nesreči uspe to sprejeti in živeti s tem.

No...js sem tudi popolnoma razbila avto, brez drugih udeležencev...Ampak nobenih posledic, z izjemo, da z lahkim avtom na mokri cesti pred ovinki dam dol z gasa in grem malo počasneje.Rada vozim in v tem uživam, vožnja po snegu pa mi je sploh zakon. Nikoli nisem cvikala pred vožnjo, avtom, razmerami....Zdaj pač malo bolj po pameti in raje posegam po stabilnejših avtih in ne micri Če bi povzročila nesrečo s smrtnim izzidom ali invalidnostjo, pa bi verjetno bila drugačna situacija.