hrvaški psiholog, ki ga omenjaš, doktor marijan košićek, je bil indirektni fukfehtar (ko je bil še živ, je pisal besede, ki so bile pesem za ženske) in nasprotje našega doktorja janeza ruglja, ki je bil direktni (ko mu je še stal, je vsakih deset let zamenjal žensko, ker se je postarala). glede odvisnosti moškega od ženske sta oba ekstremistična in se z njunimi mnenji ne morem strinjati. prvi je pretirano jungovski, drugi pa freudovski.
praviš, da moški, ki pogosto izbere svojo družbo namesto ženske, ni več zaljubljen v svojo žensko. saj to je popolnoma logično. vendar taki smo vsi ljudje. obdobja zaljubljenosti so vedno krajša ne le pri moških, tudi pri ženskah. kaj kmalu v svojih življenjih razočarano ugotovimo, da je s številom partnerjev, v katere smo bili zaljubljeni, dolžina zaljubljenosti vedno krajša. to je resnica, ki se skriva prav v tistem navedku iz mojega prejšnjega posta, v katerem sem se dotaknil naveličanosti. najprej se naveličamo zaljubljenosti, nato ljubezni in nato še prijateljstva. ko vse to postane navada in zapade v vsakodnevnost, se morda začnemo pogovarjati o prenehanju razmerja, ali, če je kompatibilnost očitna, celo o otrocih, ki so (po ankhu: zalivanje zibeli življenja s tekočino življenja) materializacija enega, skupnega, ljubezenskega, eteričnega bitja dveh mesenih bitij v eno meseno bitje, otroka. narava sama poskrbi za nadgradnjo in nadaljevanje nekega razmerja, če ne je družba tista, ki ga preneha. odvisno od intenzivnosti in kvalitete odnosa se partnerja kmalu ali pa ne tako kmalu naveličata razmerja in padeta v nekakšno monotonost. ali takrat nosita umetne zobe ali ne, je bolj odvisno od njiju kot od njunih prijateljev.
hja, kar pa se mojih gejevskih nagnjenj tiče, pa se jih popolnoma nič ne sramujem. največ, kar sem nekoč, ko sem bil sicer pod vplivom alkohola, storil, je bilo to, da sem nekega mladca poljubil na usta. to je le igra preizkušanja lastnih meja. zavedam se, da so vsi odnosi v življenju moškega, ki ob sebi nima ženske iz razloga odklepanja njene rodovitne maternice oziroma zibeli življenja (ankhova skrivnost večnega življenja nima ničesar opraviti s krščanstvom, ki ga omenjaš, ker ji vlada pentlja, ki simbolizira žensko, in ne falus). ankh ali latinsko crux ansata je staroegipčanski simbol, po katerem se ženski rodovitni organ (na vrhu, ki simbolizira maternico) in moški (spodaj, ki simbolizira falus) združita v ljubezni ter jo materializirata v otrokih (egipčanska božanstva so med tvorjenjem ankha imela po dva otroka, zato sta v simbolu navzoča tudi levi in desni manjši, trikotni krajec). ta simbol pa je znak večnega življenja zato, ker v genih svojih otrok in njihovih potomcev lahko živimo večno (ocenjujem, da sta največja nosilca ankhovega čudesa mongolski osvojevalec džingiskan, ki je svoje seme raztresel po evraziji, in križarski kralj rihard levjesrčni, ki je bil eden izmed najuspešnejših fukfehtarjev v zgodovini).
(malo sem spet zafilozofiral, pravzaprav sem izpostavil svoje edino verovanje, čeprav sem ateist, v nekakšen simbol življenja - osebna interpretacija ljubezni in združevanja ženske z moškim)
uf, hvala za predlog, megi pegi, ampak saj veš, da na plažo zadnje čase hodim le ponoči, ker se zaradi histološkega izvida ekstremno bojim sonca. hja, prav rad bi prišel na koprsko noč, še posebej, če bi skupaj snedla kakšno plesko in objeta bruhala zaradi pokvarjenega olja, a (ne vem, če sem ti že omenil) se izogibam prireditev s tako veliko čredo ovac.