Sigurno, da bodo prvi dnevi, meseci,... kruti. Nič podobni mojemu življenju sedaj. A odločitev za otroka je/bo dobro premišljena in ogromna želja mene in partnerja. Sama sem se odločila in posledice (lepe in manj lepše) bodo plod moje odločitve.
Take debate so idealne za ljudi, ki iščejo razloge zakaj ne imeti otrok oz. jih imeti čim pozneje. Kakor komu paše. Dejstvo pa je, da se ni zaman dvignila povprečna starost ženske, ko prvič rodi.
To je podobna situaciji, v kateri se znajdeš kot noseča ženska v povprečni družbi soljudi. Vsi ti pametujejo, dajejo nasvete (dobro in nedobronamerne,..), te strašijo (v smislu joj revica tebe še pa čaka porod,...). Take pogove v osnovi ustavim, se naredim, da sem preslišala. Če pa je oseba tolk vztrajana (beri tečna) in še kar ne odneha, pa moram reči, da sem za tovrsten folk našla univerzalen komentar, ki mi je prihranil mnogoooo. Moj odgovor oz. kometar na tovrstno "strašenje" in "pametovanje" je, če bi bilo tako hudoooo, da se človek ne bi mogel sprijazniti z bolečino poroda, neprespanimi nočmi, spremembami po porodu... potem bi na tem svetu tavali sami edinčki,... Skratka vsaka ženska bi imela le enega otroka, in nato (če je le taka oseba) dodam: zakaj pa imate potem vi 2 oz.3 otroke, če je tako hudo kot pravite?
Odziv tovrstnih ljudi je nepozaben, včasih komaj zadržim smeh. Nekateri se pač čutijo poklicane, za dajanje takih in drugih mnenj.
Tudi sama rada potujem, je ogromno stvari, ki bi jih rada videla, doživela. Ampak verjamem, da se z rojstvom otroka življenje ne konča, le spremeni.
Pri večini stvari je tako, da če jih vzameš za nekaj normalnega (npr. da mene boli križ, vse vezi medeničnega dna, da mi ni za letat po trgovinah kot nekoč,...) je veliko lažje. Najbolj neumno je, da postavljaš neke teorije možnosti, kaj bo po porodu, kake spremembe te čakajo,...
Ne vem kaj bo, a ta otrok je močnooooo zaželjen in karkoli me čaka, vem da bom zmogla (pa čeprav vsa skuštrana, neprespana in tečna).