"Otrok mi je uničil življenje"

Mamice ravno gledam oddajo na kanalu A o mamah (no, pa tudi kakšen očka se pojavi), ki odprto govorijo o temu kako si včasih želijo, da otrok sploh nebi imele; kako se jim včasih zdi,da so si z otrokom uničile življenje, ... o prvotnih predstavah ostarševstvu in potem dejanski realnosti; o vseh raznih težavah inproblemih, ki se pojavijo z materinstvom/očetovstvom, ipd ...

A gleda še katera? Mnenja?
Mislim, sama sem še kar nekaj let (vsaj mislim, haha) stran od tega,samo ko to gledam/poslušam me na momente kar mineva, če je res vse takogrozno in hudo? Pri nekaterih se zdi, kot da otroku zamerijo in jihkrivijo za "konec njihovega življenja" - nevem, meni se zdi takšenodnos ne zdi ok in se mi nebi zdelo fer do otroka, da js "sama" naredimotroka in ga spravim na ta svet, potem pa gledam na njega kot tistegagrdega packa in gojim do njega zaradi vsega kar zamero..kaj je on kriv..

Vrjamem sicer, da pridejo momenti, ko ti enostavno vse zleze čez glavo in imaš vsega preveč in si v tistem momentu to res misliš - samo se to nekako enostavno ne sme povedati naglas.. kar se mi zdi grozno.. kako bo potem kdo vedel, da bi ti vrjetno prov prek.. prav prišla kakšna pomoč, da si malo "oddahneš", nevem.. po moje bi bilo to prov pozitivno(? pač, sama (še?) nisem v taki poziciji, samo si tako nekako predstavljam, da bi pomoč prijateljev/družine v obliki prevzemanja skrbi za otroka na vsake toliko časa in/ali katerih drugih opravil (pač, da imaš čas zase in partnerja) nekako pomagala vzdrževati "normalo")

V primerih, ko pa to ne predstavlja samo nekaterih trenutkov ampak je to kar dejansko mnenje pa nevem..

Žal ni čisto tako, da je potem vse lažje, ko ni več dojenček. Tam okoli 2 leta nastopi obdobje velikega NE. Noče jesti, izsiljuje, niti slučajno ne odpre ustk, da bi opral zobe, cepeta od jeze, ker mu oči ne da v roke ta prave sekire za drva, pozimi na prezeblo glavico ne da kape in se namesto tega uporniško zažene z glavo nazaj na betonska tla, ugrizne sovrstnika. Itd, itd.  Napisala sem samo najhujše primere. Na srečo to obdobje nekako mine. Vmes pa gre ogromno živcev. Če se ti dojenček smili ob joku, si na rjovečega dveletnika jezen, užaloščen, osramočen... skratka, veliko  več živcev gre. 

Hja, poleg vsega lepega, prinese starševstvo tudi ogromno stresa. Več, kot si mislimo, preden imamo otroke, in to je dejstvo. Ljudje smo različno opremljeni za spopadanje s stresom, deležni smo različne (ne)podpore pri družini, partnerju, otroci so med seboj zelo različni, od tistih, ki jih je lažje usmerjati, do zelo trdovratnih primerkov. Tako da... vse lahko razumem. Hitro se lahko znajdemo v situaciji, iz katere ne vidimo izhoda, in nemogoče je ocenjevati, kako je nekomu, dokler se ne znajdemo v njegovi koži.

ja, ko gledaš tovrstne oddaje, ki govorijo o psihologiji vzgoje in psihologiji družinskih odnosov ... (pred časom so bili mali vragc, pa varuška ... in so bili primeri veliko manj ekstremni, kot tile sedaj, ko svoje mame napadajo z noži ipd. ;)) te res mine oz. si misliš "hvala bogu", da sama nisem na tem. po drugi strani pa tudi tisti, ki še nismo starši, dobro vemo, da se bomo (vsaj po večini ;)) enkrat kjub temu odločili za družino ... takšne oddaje pa vsaj jaz osebno vzamem bolj za širitev obzorja. mogoče mi bo pa celo uspelo kdaj kak prikazan prijem uvesti v prakso

Podpis. Ne kličem ginekologinje še za eno škatlo KT.  

Swan... jaz sem bila pridna...  kot bolha v gatah.