Odnosi s starši

Suzek
Moj problem je pa malo drugačen. Vem sama da ni pošteno in fer, da povem strašem vse kar se dogaja med nama s fantom. Sem taka oseba oz. takrat sem bla in nisem vedla kaj bi rada, kako kaj nardit, pa sem vedno po nasvet šla k mami tudi če mi je bilo njegovo onbašanje čudno in vse v zvezi z njim. Najprej je sledilo da sem se zaupala svoji mami namesto da bi to reševala s svojim fantom. In tudi velikokrat sem bila premalo odločna kaj si želim, premalo sem dala na fanta, gledala sem na vse druge da bo drugim ustrezalo. Delala sem napake zato je fant dobil občutek da meni ni nič do njega. To pa ni res, ker sem svoja čustva zadrževala v sebi in nisem znala povedat preprosto nisem znala in to me zdaj ubija. Fant se je do mene ohladil je ratal drugačen ni več tistega veselja, vedno me neki išče v besedah pa govori da se samo zgovarjam. Res sem se nekaj časa zgovarjala, ampak ne vedno to sem mu priznala, ker je blo že njem čudno. Mi je res hudo, da sem se preveč zaupala staršem da sem njim vse vrjela ne pa osebi, ki jo imam rada. Mogla se bom še bolj osamosvojit od svojih strašev, čeprav nisem še toliko stara so pa nekatere stvari na katere morem prevztei odgovornost in biti odločna in gledati nase. Tako rada bi čas obrnila nazaj pa ne gre. Se trudim izboljšat situacijo pa tud ne gre. Drugače se pa lepo razumem s starši in so me vedno pri vsaki stvari podpirali, kar mi zelo velik pomeni. Samo odrasti bo treba enkrat ne bom večno živela s starši.