O taščah in tastih

Moram povedati, da sta šla tast in tašča na svetovanje v Center za
socialno delo in hodita na uvodne razgovore za izboljšanje njune
partnerske krize. Zaradi te krize smo vsi v godlji, kot sem že prej
pisala. Z njuno terapevtko sva se dobila tudi midva, ker sva želela
dobiti nekaj napotkov, kako se vesti, da ne naredimo še več škode. Prva
liga!

Bom naslednjič napisala spisek priporočenega branja... 

Odnosi tast-tašča so zelo delikatni. Težko je najti take,ki so popolni
v vseh pogledih, vedno je nek manjkajoči element. Skozi življenje se
spreminjamo, mogoče so v določenem trenutku dobri odnosi nesmiselni ,
ob kakšnih nesrečnih dogodkih pa se lahko tudi izboljšajo.

Dodajam nove grozote v to temo.

Iščemo si nov dom, ker je 2 km od tašče občutno premalo. Mož ni hotel
podpisati darilne pogodbe med njim in strašema za posest in hišo, ki je
bila dedkova, ker bi ga tašča potem morila s tem, kako neprimerno
gospodari oz. da se ona ne more ločiti od njegovega očeta, ker ne more
prodati te hiše, v kateri sva trenutno midva z otrokom (z očetom sta
solastnika). Njuna hiša je nedotakljiva, ker jo še rabita. Selili se
bomo in tašči to ni všeč.

Nekaj udarnih iz najinega zadnjega telefonskega pogovora bom navedla. Najbrž me je klicala, ker je hotela povedati nekaj lepega ,
pa se je prej razjezila in prekinila svoje tuljenje. Povedala je, da je
nikoli nisem z ničemer razveselila in da se naj spokam, ker so živeli
brez mene in tudi še bodo. Pravzaprav ne samo to, naj izginem. Pa da
sem kriva za polom njenega zakona, ker ščuvam njenega moža proti njej
(itak nas ne sme obiskovati, da je ne bi opravljal!) in da se naj neham
vmešavati v njen zakon (????). Da imam njenega sina, ki je njena kri
(to naj preverim, če hočem, je rekla) in da se on joka z njo, ker sem,
kakršna sem. Moj dragi je ta navedek prenesel nekako med režanjem in
zgražanjem. Telefonski pogovor z gospo sem namreč začela snemati po
tem, ko mi je očitala, da njenega sina nikoli nisem imela rada, kar ona
dobro ve, in sem mu lahko predočila mamo brez popravkov in krnitev
povedanega.

Samo toliko, da si predstavljate pestrost življenja z vedenjsko moteno
osebo, ki noče spremeniti svojega življenjskega sloga, se noče
udeleževati terapij za zakonce, ker samo ona o vsem vse ve, ostali so
pa vsi eni butci in nimajo pojma. Še posebej so ji butasti psihologi in
psihiatri, vsi, vedno.

Porkamadona Irmica, pa ti živiš v horrid španski sapunici. Čim dlje od te Kobre pa srečno.

Irmica, v resnici se mi zelo smiliš, ker vem, da so to hude stvari, ampak sem se vseeno morala na glas režati, ko sem brala taščine absurdnosti. Očitno je popolnoma čez les, zdaj vsaj veš, pri čem ste in da se z njo ne da živeti. Vi se kar pomirite in pojdite s svojim življenjem naprej (in seveda proč), pa naj se kdo drug jokca in jadikuje z njo, zdaj ko se bo njena KRI odselila.

Tikka, Travica, Iree,

Postalo je očitno, da moramo proč, samo kako daleč bo treba, da
bomo imeli mir, ni povsem jasno. Možnost si bomo že našli. Tole taščino
bljuvanje žolča pripomore k temu, da je mojemu dragemu dosti lažje ob
našem odhodu. Itak mu je privzgojila močan čut odgovornosti za njeno
počutje, tako da se je kar dolgo časa odločal, ali je res že treba
stran ali bomo še mrcvarjeni.

Ja, ta izjava o krvi moje tašče in tem, kako naj grem le povprašat,
čigava kri je moj mož me je spomnila na vic o blondinki, ki po porodu
svojega otroka vpraša porodničarko: ali je moj?

Hehe, jaz sem se na isti vic spomnila, ko sem to prebrala.

Moj nasvet je, da do nadaljnjega prekineta čisto vse stike z njo. Če bo telefonarila, ji lepo povej, da se z njo nimaš kaj pogovarjati, ker ne želiš komunicirati na takšnem nivoju, potem pa odloži, preden te bo poskušala zaplesti v prepir. Torej, brez klicev, obiskov, brez kakršnekoli njene prisotnosti v vajinem življenju.

Najbolje, kar trenutno lahko narediš, je, da se sprijazniš, da je tvoja tašča resno motena. Nje seveda ne moreš spremeniti, lahko pa se odločiš, da je ne želiš v svojem življenju, če se ne bo spremenila.

Mimika, tole o prekinitvi stikov bo držalo. Kakšna dva meseca po
prejšnji sceni se nismo srečevali in je bil mir.  Kasneje je po
nasvetu taščine in tastove zakonske terapevtke začel hoditi mož z
najino leto in pol staro hčerkico tja na obisk enkrat tedensko (ritem
je terapevtki sugerirala tašča, kot sem ugotovila pozneje), da bi se
odnosi počasi uredili. Zdaj se pritiski s taščine strani stopnjujejo.
Ravno je imela rojstni dan in je polna pričakovanj želela postaviti
vsakega na svoje mesto, torej njene k njej, tujke in tujci pa naj
izginejo. Trenutno sva intruderja njen mož in jaz.

Mojemu dragemu je ob tem težko, saj se k bolni (duševno) materi seveda
moraš oglasiti, še posebej ob splošnih in osebnih praznikih, saj ji daš
s tem možnost, da vidi svet še s tvojega zornega kota. Ona pa vsak
obisk razume kot nagrado za svoj prispevek k najinemu zakonu in kot
njegov klic na pomoč. Začaran krog.

Seveda mu je težko, saj je to njegova mama, pa kolikor grozna že je. Ampak verjamem, da bo razumel, da je za vajin odnos in tudi zanj bolje, da nima stikov z njo. Tista ideja njune terapevtke o tedenskih obiskih se mi zdi totalno zgrešena, ne morejo se odnosi urediti na tak način, če ena stran ostaja še naprej enaka. Hja, tudi osebe, ki naj bi bile usposobljene za reševanje takih problemov, imajo včasih kakšne zelo čudne ideje, sploh to, ko praviš, da si je pustila sugerirati od tašče, se mi zdi adijo. Aja, priporočam vama knjigo Strupeni starši, če je še nista prebrala. Pa veliko sreče in zapomnita si, tašča ne more vplivati na vaju, če ji tega ne bosta dopustila, pa če se na trepalnice postavi.

Selili se bomo. V četrtek je to dokončno na solo obisku pri starših
obelodanil moj mož in jima povedal tudi, da se selimo zaradi
zaostrujočih se dogajanj med nami in taščinih namišljenih obtožb. V
nedeljo nam je tašča v nabiralniku pustila župnijsko oznanilo s
podčrtanima mašama za moževe stare starše in speciale mašo za poseben
namen, pa zraven odprto pismo zame. V njem me naslovi z Draga Snaha,
pove, da me je usoda (ne njen sin) pripeljala na njeno pot, da sva
marsikaj pretrpeli, nenamerno ranili ena drugo in da mi vse odpušča ter
da naj tudi jaz njej odpustim, če zmorem. Sprašuje, kako naprej. Po
dobrih dveh letih nasilniškega vedenja, ko je vzorec že povsem jasen.

Selili se bomo, taščič. Zbogom. Srečno.