Pozna morda katera od nas kakšno dobro knjigo na temo medgeneracijskih
odnosov? Pri nas ne grejo v smer boljšega sožitja. Razhajanja o tem,
kolikokrat bi se morali obiskovati (tašči se je zdelo normalno, da je
vsak dan pri nas), kaj naj se pogovarjamo (o ljubezni do matere, to je
itak samo tašča, najin otrok pa predvsem njen vnuk, šele potem sva
midva starša in še teme o zlih delih tasta pridejo v poštev), kako naj
otroka vzgajamo (v dobrega katoličana) in podobno so pripeljala do
faze, ko ženska pač ne pride več k nam, mi pa ne k njim. Zoprno je, ker
mož meni, da mora tašča dobiti svojo dozo najinega otroka in gresta
potem tja malo na obisk. Tašča me potem gleda kot steklega psa, če me
kje vidi in me niti ne pozdravi... Tastu se zdi pa super, če ima ona
koga drugega za najedat, ne samo njega in jo potem podpira, ko seka po
nas.