(Ne)sprejemljivost otroškega joka v družbi?

Dilema, narobe si razumela.

Gre se za to, da je otrok lahko vzgojen 100%, pa ima slab dan in navije v štacuni, da šipe pokajo.
O tem sem pisala.

To, da imajo pa nekateri vzgojo na minimumu in pustijo otrokom vse, letanje in dretje po trgovinah ali gostilnah, pa tudi meni pokrov dvigne.  Takim staršem bi pa tudi najraje kakšno napela.
Moja dva sta morala biti v gostilni za mizo in tiho in v trgovini isto.  Samo pride pa dan..........

Definitivno ni vse v vzgoji, se 100% strinjam, tudi temperamenta se ne da zanemarit, nekateri so lažje in drugi dosti težje vzgojljivi. Nekateri otroci bodo vedno bolj jokasti, energični in razdražljivi kot drugi, samo jaz govorim o ekstremih, ko je otrok res preko vsake mere podivjan. To pa mislim, da se ne bi smelo dogajat pri nobenem otroku. Sem v takem okolju, da je okoli mene po slučaju zelo veliko malih otrok, pa vem da so nekateri bolj mirni, drugi pa veliko bolj podivjani. Samo vseeno tudi slednji vedo, da so določene meje, ki jih preprosto ne smejo prestopit, otroci so zelo pametni in dojemljivi in hitro ugotovijo, do katere meje lahko gredo in kje se potem toleranca konča. Poznam družino, kjer so trije fantki, eno leto razmaka med njimi, živi ko sam hudič, hiperaktivni, povsod jih je dosti. Samo v trgovino lahko greš pa vseeno z njimi, bodo kdaj kej težili, samo metali se pa vseeno ne bodo po tleh. 

Tudi jaz se strinjam s Tikko. Večkrat sem že doživela, da je otrok v kakšni trgovini konkretno ponorel, se drl kot žival in se celo metal po tleh (!!!) starši pa so ga gladko ignorirali. Mislim, what the hell? Pelji ga stran, da se pomiri,

Sama še nimam otrok in si ne znam predstavljat, kako bi ravnala v tem primeru. SIcer delam v vrtcu, kjer ponavadi trma ni tako izrazita, da bi se npr. po tleh metali. Me pa zanima, kam bi ti otroka peljala sredi trgovine stran. Boš pustila tam voziček in šla ven z otrokom? Ne vem no, mogoče bo tak otrok naredil to 1x al pa 2x pa če bo videl, da s tem ne bo nič dosegel pomoje ne bo niti poskušal več. To je vsaj moje mnenje. Če se začneš pa takrat z njim ukvarjat, zna bit samo še slabše. Pa še nekaj, otroci v obdobju trme...padejo kot v en trans...sploh taki ekstremni primeri...in ga ne pomiriš kar tako. Pa lahko, da ni nič narobe z vzgojo oz. s starši...otrok je pač tak karakter in bolj močno izraža čustva. Pa se lahko ti prej doma z njim ure pogovarjaš o tem, kako bo v trgovini. Mame...a je tako?

SIcer pa glede na moj poklic se ponavadi takemu otroškemu joku nasmehnem, ker vem kako je to. Po drugi strani se pa zamislim, ker vem, da bo to čakalo tudi mene...itak, da ne bom popolna mama in tudi dvomim, da bom imela popolnega otroka Malo drugače je reagirat v vrtcu, ko nisi čustveno vpleten, kot pa takrat, ko si.

P.S. pa se nočem delat pametno...da me ne bo nekoč to ”teplo”

Aja, pa še tole - tle gre za take odtenke ali odstopanja od primera do primera. Težko in nehvaležno je zdej na splošno pisat. Ko vidiš v trgovini tak izpad, hitro ugotoviš, kje stvari stojijo, četudi nisi starš. Lahko otrok glasno izsiljuje, pa vseeno vidiš, da skuša starš prevzet vajeti, ga skuša pomirit, ga odpelje ven, se pogovori z njim. So pa taki, ki se jim vidi, da postanejo v tistem momentu popolnoma izgubljeni in se začnejo še sami čist čudno vest. Nedolgo nazaj v Lidlu je bil en tak izpad, ko je ene 4 leta star fantek dobesedno podivjal, ne najdem drugih besed. Kričal, se metal po tleh, vlekel za voziček, mamo tepel po roki, uglavnem jaz sem čisto onemela (pa ne samo jaz). Mama pa kot da se je ne tiče, otroka je pač malo odrivala od sebe, neumno se je nasmihala in govorila nekaj v tem smislu: No, no, a se tako obnašamo? Kaj pa si bodo ljudje mislili, da sem slaba mamica? Je tvoja mamica slaba mamica? Zakaj to delaš, ne vidiš, da te ljudje gledajo? Saj si velik fant, ja. Vse to je govorila s takim otroškim, pocukranim glasom, pa nalašč ful naglas, da bi ja folk slišal. Medtem ko je to govorila, pa sploh ni gledala otroka, ampak je nekaj zlagala v voziček. Mislim, če ni to do amena prizadet starš, pol sem pa pecikl. 

No, to je sigurno nevzgojen otrok. In, če mamica vanj čivka take neumnosti, bi tudi ona morala eno šolo za starše naredit.
Poznam eno, ki ji dvoletnik stalno govori, da je butasta. In ona se temu kar smeje. Halo?? Otrok staršev nima kaj zmerjat in tepst. To je prvo. In treba mu je postavit meje.

S tem metanjem po tleh in trmo ter pogovori je pa tako.  Tvoj otrok je pred trgovino angel, vse obljubi, vse razume, svetniški sij je nad glavo....
Potem stopi v Indijo Koromandijo. Puf, angelska krilca padejo dol, obljube so v momentu pozabljene.  Samo še slišiš: Mami lej to, a lohk to, kaj pa to.... In vzamemo eno sladkarijo, ker smo se tako zunaj zmenili.  Vse lepo in prav, a kaj ko je na drugi polici, pa še boljša, pa prejšnje ne bi dal nazaj.
In takrat se začne kalvarija in ihta.
Jaz sem vedno ob slbih dnevih prakticirala, da sem tako šibala skozi trgovino in daleč od sladkih polic, da sploh dojela nista in že smo bili na blagajni.

Katja, dobra taktika, tole brzaško šibanje med policami.

Jaz verjamem, da je vzgoja otrok izredno težaško delo, na katerega nisi nikoli dovolj pripravljen, pa otroci so ravno tako zapleteni kot odrasli, hitro te presenetijo. Vem, da sem zdej izpadla kot nekdo, ki vsakega, katerega otrok malo zajoka, označi kot nesposobnega, ampak vseeno nisem tako radikalna. Vem, da se ne da vedno obvladat situacije, vem da se otrok lahko začne dret v trgovini in da ne bo samo pohlevno capljal za tabo kamorkoli greš, to je jasno. Bom še enkrat poudarila, da nisem ena tistih, ki vzdihuje in zavija z očmi, vsakič ko otrok v trgovini sitnari. Samo vseeno pa se mi zdi, da gre včasih predaleč (hvala bogu se ne dogaja tako pogosto, vsaj jaz to vidim zgolj parkrat na leto), ko se kakemu otroku strga in ima kakšen tak izpad, kot sem ga opisala zgoraj. Pač nisem navajena, da otrok tepe starša sredi trgovine in se dobesedno meče po tleh, mene take stvari prav pretresejo. Če pa se poleg tega še starš odzove tako, kot opisano zgoraj, pa enostavno ne morem preko tega, da bi pomislila, da z njim ni vse OK. Večinoma pa opažam, da se otroci takole v raznih trgovskih centrih prav lepo obnašajo, je jokec in stokec, ni pa potres šeste stopnje. Mogoče si samo domišljam, ampak res se mi zdi, da se vidi, če ima otrok samo slab moment in se hoče z jokom in teženjem prepucat, ali pa če je totalno zrastel staršu preko glave in nima nobenih meja.

Uf, kakšna debata.

No, jaz sem ena od tistih ta groznih mam, ki otroka pustijo, da se zjoka . Naš mali je malo pred prvim letom dojel, da z jokom in metanjem po tleh dobi ogromno porcijo pozornosti. Potem sva začela prakticirati ignoriranje takega obnašanja. Ne glede kje smo (v trgovini smo itak zelo malokrat, ker se načeloma izogibam nakupovanju z otrokom) - na sprehodu, doma, pri prijateljih, v gostilni. Iz empiričnih opažanj lahko 100% potrdim, da se mali prej pomiri, če ga ignorirava, kot pa če ga poskušava pomiriti. Lahko je reči, da se pri dobri vzgoji izpadi trme nikoli ne zgodijo - vsak otrok poskuša, kje so meje. Od staršev in karakterja otroka pa je odvisno kako dolgo bo poskušal in kako uspešen bo pri tem.

Kot starš se hitro naučiš ločiti jo, ki je posledica neke potrebe (lačen, žejen, utrujen, hoče se pocrkljati) in izsiljevalskim jokom.

Mi gredo pa blazno na živce ljudje, ki so pripravljeni neznancem deliti nasvete, meni na kraj pameti ne pride, da bi kakšni babici sama od sebe svetovala, kaj naj obleče, kako naj shujša itd. Zato ljudem kar lepo povem, da bi jih že vprašala za nasvet, če bi menila, da ga potrebujem.

Je pa res, da se zorni kot in dojemanje vzgoje blazno spremeni, ko imaš svojega hudička. Boste že videle.

Prej kot jokajoč otrok me zmotijo starši, ki jih ima otrok z jokom na "špagi". Da otrok, ne glede na starost, malo zacvili, spusti kako solzo in se staršema že trga srce in se mečeta po tleh, samo da bi mu ustregla, pa absolutno ni sprejemljivo. Otroku je treba dopovedat, kdo je odrasel pri hiši in kdo ima glavno besedo. Seveda pa ne s terorjem in ustrahovanjem po nepotrebnem. Če se kdaj zgodi, da me pa neuktroljivo razgrajanje na vse možne načine res moti (npr. na ulici, če se učim pri zaprtem oknu in vseeno slišim sosedove totalno nevzgojene mulce), pa brez sramu staršem povem, da želim mir.

Jaz pa mislim, da je tudi histerija, ki jo včasih vidimo pri kakšnem otroku, popolnoma normalna za določeno obdobje v otrokovem razvoju (navsezadnje tudi vedno mine). Niti slučajno iz enkratnega obnašanja otrok ne moremo sklepati na to, kako dobro oziroma slabo jih starši vzgajajo. Poleg tega, tudi, če starši delajo kakšno napako pri vzgoji (morda so preveč permisivni ali pa premalo ali spet kaj tretjega), to še ne pomeni, da so slabi starši. Saj nihče ne ve vsega. Poleg tega mislim, da so danes mnogi starši prisiljeni, da otroke zaradi pomanjkanja časa (pre)pogosto puščajo v varstvo morda starim staršem, kjer vemo, da je za otroke 'raj' kar se tiče discipline, potem še vzgoja v vrtcu, ki je spet drugačna. Skratka, ve se, da je vzgoja z več strani pogosto vzrok 'nemogočemu' obnašanju otrok v nekem obdobju, ampak ni možnosti, da te dvojne ali trojne vzgoje ne bi bilo. Ravno zato pa se mi ne zdi nič narobe, če starši otroka vzamejo s seboj tudi, ko grejo po nakupih, k frizerju, pa še kam (no, ravno na večerne zabave najbrž res ni primerno), saj so tako vsaj večino časa z njim, pa tudi za otroka je dobro, da veliko stvari vidi, se uči... Vsaj tako jaz gledam na to, čeprav moram priznati, da nimam nekih bližnjih stikov z otroki, tako da je to bolj moje razmišljanje, kot pa izkušnje. Poleg tega, kaj naj nekdo z majhnim otrokom, ki večkrat joka, pač ne hodi nikamor? Pa saj je normalno, da otroci jokajo in so dostikrat nemogoči, ker se šele razvijajo in tudi starši še niso zaključili z vzgojo! Potem se lahko jezimo tudi na vse starejše ljudi, ki so počasni pri plačevanju na blagajni ali pa kako drugače 'ovirajo' naše življenje (pravzaprav nestrpnost in predvsem nespoštljivost do le-teh še pogosteje opažam in me prav tako zelo moti). Saj družba ni samo družba 'popolnih' 35-letnikov, ki so na vrhuncu življenjske moči, olikani, hitri in ki govorijo tiho. Tudi otroci in starejši so del te družbe. Jaz mislim, da je ravno medgeneracijsko druženje zelo zelo koristno, ker se s tem naučimo strpnosti in sprejemanja. S tem pa ne mislim, da slabih staršev ni, ampak vseeno se mi zdi, da otroški jok ali pa histerija na javnih mestih skoraj ničesar ne povesta o tem.

Aktualna tema. 
Sprva sem se zelo sekirala za vsak njen pisk, da vendar ne bi koga motila ... Danes se ne sekiram več, če gre za neke meje normale in če nima ravno epileptičnega napada iz histerije (malo karikiram). Dejstvo je, da bo vedno koga kaj motilo. Ampak, ne nazadnje, mene tudi moti dim, ki se vije od sosednje mize, vonj po švicu, ki prihaja od druge mize, itd. In? Pač prenašam to, če sem na javnem mestu, pa pika. Kar manjka ljudem danes, je malo več strpnosti in pa občutek za to, da bi vsak najprej pometal pred svojim pragom.
Ena je dobro rekla, da to, kako dobro je otrok vzgojen, sploh ne vpliva na to, da se ti v javnosti lahko tudi zdere ali vrže ob tla. To so faze in otrok pač reagira, kakor zna. Odrasli znamo kuhati mulo ali biti sarkastični in ne vem kakšni še vse, ko nam nekaj ni prav, otrok pač odreagira tako (in ne, ni mi všeč tako reagiranje, gre mi celo zelo na živce!).
In strinjam se tudi, da otrok ni za v nakupovalne in podobne centre, vendar včasih pač ne gre drugače, ker nimaš kam z njim. Neskončno raje hodim po trgovinah sama, brez skrbi! Samo te stvari lahko razumeš šele, ko si sam postavljen pred ta vprašanja. Lažje je seveda deliti nasvete drugim.
Vtikanje mimoidočih v moj način in trapasta vprašanja v smislu: Punčka, kaj pa tako jokaš, ko se vendar vidi, da otrok še ne govori, in je jasno, da je vprašanje postavljeno meni ... To pa ignoriram, če imam slab dan, pa včasih tudi povem, naj se ne vtikajo Npr. enkrat zadnjič mi je rekla neka ženska silno očitajoče: Ampak gospa, za bose nogice pa ni dovolj toplo ... Naj razlagam njej, da si je otrok v zadnje pol ure že 45678-tič sezul copate in nogavice? Ne, ne da se mi in ne tiče se je.

Določene stvari je treba najprej izkusiti na svoji koži, da lahko sploh razumeš, v čem je bistvo.

Prej sem pozabila - Talita, kapo dol za tako razmišljanje, pa sploh nimaš otrok! Super je vedeti, da obstajajo tudi tako misleči!