(Ne)sprejemljivost otroškega joka v družbi?

Uf, popoln podpis pod xtinax 

priznam, da je bila tale tema mišljena pretežno za tiste, ki že imate izkušnje s svojimi otroki, kot sem izrazila v prvem postu:



oglasila se je tudi marsikatera druga, jaz pa imam vendarle največ od odgovorov drugih mam. zakaj? ker so že bile v situaciji, kjer je šlo za njihovega otroka, in to popolnoma spremeni pogled na celotno zadevo. to vam zelo trdno zagotavljam, tudi iz svoje izkušnje, saj sem bila pred nekaj leti zelo pametna za otroke drugih ljudi (nikoli se nisem konkretno vtikala, mislila sama pri sebi pa sem si marsikaj). odkar imam svojega, ki je povrhu vsega še fantek in to zelo živahen - nikakor pa ne nevzgojen) - (nikoli ne bom pozabila, da mi je ena sestra na EINT še ko je bil v inkubatorju, rekla: "gospa, ta bo pa še zelo živahen, boste videli"), sem pač ugotovila, da nekatere teorije zdržijo samo na papirju ali v glavi, konkreten otrok pred tabo pa je druga zgodba. marsikaj je odvisno od vzgoje, vse pa ne, ker se otrok že rodi z določenim temperamentom in karakterjem, ki je lahko popolnoma drugačen od pričakovanj staršev.
skratka, tale tema mi je samo potrdila, da obstaja, razen redkih izjem, še vedno ogromno nestrpnosti na tem področju.

zelo težko pa se pogovarjam o taki temi, kot so otroci, z osebo, ki izjavi kaj takega:




draga lilja4ever, z vsem spoštovanjem do tvojega mnenja, jaz pa ti ne morem povedati, kako mi grejo na živce osebe, mimo katerih se vljudno skušaš preriniti v trgovini, na pošti, banki, ..., in si z vozičkom (pomisli, kakšen zločin!), oni pa te pogledajo, kot da si debilen in se niti slučajno ne umaknejo niti za mm. če zelo dolgo vztrajaš ali pa taki osebi namigne celo kdo drug, naj se vendarle malo umakne, potem zelo mučeniško zavije z očmi in odmakne svojo velecenjeno tazadnjo za nekaj cm. to se zdi pa meni ne samo višek nepoznavanja bontona, ampak tudi neolikanosti, nesolidarnosti, nezmožnosti empatije in ja, morda celo primitivnizma (ki ste ga nekatere, seveda ne-mamice, uporabile tekom te debate v drugačnem kontekstu).
ti, predvidevam, ne boš imela otrok (glede na nestrpno razmišljanje sklepam, da si mojih let ali mlajša), če pa že, pa najbrž čez dolga leta, ko boš že stara mamica in ti nihče ne bo mogel reči zate očitno najhujše žaljivke ;).

Se podpišem pod Malino.
Najhuje je, ko se trudiš odpret vrata, pa ni nobenega, ki bi ti jih pridržal, čeprav vidijo voziček. Še dalje gredo. Mimo tebe in skoraj čez voziček v trgovino.
Mislim pri nas je vzgojenost res na višku.

Večkrat pridržim vrata kakšni mamici z vozičkom in ko te zadane tisti hvaležni pogled, ti postane prav toplo pri srcu.

Katja, jaz ravnam enako - in to z največjim veseljem. tudi pobirala sem že igrače/flaške/dude po tleh, če sem ravno videla, da je kaj takega komu odletelo na tla. se pa zelo redko zgodi. ti da misliti, kako ti je, če si npr. invalid, kajti sklepam, da tudi njim nihče ne odpira vrat ali pomaga pri kakšni drugi takšni nalogi, ki jo sami težje opravijo.
nekajkrat sem pa doživela že prav super kavalirstvo, ko mi je kakšen moški pomagal npr. nesti voziček po stopnicah, čez višji prag ipd (sama se sicer zelo znajdem in grem z vozičkom tudi po stopnicah, če je treba - pač eno po eno, tako da nikakor nisem odvisna od pomoči prostovoljcev - če bi bila, ne bi pri nas prišla prav nikamor). v bistvu moški dosti bolj razumevajoče gledajo in pomagajo kot ženske. nekoč pa sem celo doživela, da sta me prehitela dva turista (Italijana srednjih let), in ker so bile na koncu poti stopnice, sta me tam prostovoljno počakala nekaj minut, da sem z vozičkom prišla do tja, potem sta me pa v angleščini vprašala, če mi lahko pomagata nesti voziček. najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem se skoraj zjokala - najprej od presenečenja, nato od hvaležnosti in na koncu še zaradi žalosti, ker se mi kaj takega pri mojih sonarodnjakih ni še nikoli zgodilo.

Malina, jaz sem komaj zdaj opazila, da je bila ta tema namenjena predvsem staršem. Sem šlampasta pri branju.

Jaz pa sem vesela, da vidim še malo, kako razmišljajo ne-mamice. In povečini žal opažam, da tisti pogled, ko otroka težko obvladaš, zares pomeni to, kar sem predvidevala. Dejansko pa se sploh ne morem več vživeti v vlogo ne-mame, ker se ti potem zares spremeni pogled na svet. Pred tem pa jasno,po glavi mi je šel študij, moda, žuri, partyji, dobra družba, morje :), nikakor pa se nisem ukvarjala s težavami staršev, zato sploh ne obsojam nobenega.

No ja, čeprav po večini so tiste, ki so pisale, da jim gre na živce norenje otrok v trgovinah, mislile na petletnike in ne na malčke in dojenčke.

Drugače pa ja: z vozičkom rinemo kot tanki po trgovinah. Drugače žal ne gre, pa dostikrat so ravno tiste trgovine, kjer so nestrpne mladenke in prodajalke, totalno nabasane in z ozkimi razmaki med policami, v smislu new yorkerja ipd.

Nimam otrok, imam pa dva nečaka (dve leti in pol staro punčko in polletnega fantka), s katerima preživim kar precej časa. Pri moji nečakinji je bilo žal tako, da je imela grozne grozne krče (baje imamo to v familiji) in se je od rojstva do četrtega meseca jokala najprej tri do štiri ure dopoldne in potem še tri do štiri ure popoldne.In to zverinsko jokala. Pa ji ni čisto nič manjkalo, ni bila lačna, ni je zeblo, vse kar si lahko naredil, je, da si počakal da mine. In vedno ko sem jo pazila oz. sem šla z njo na sprehod se je našla kakšna soseda ali bilokdo in potem zraven glasno kometiral in delil nasvete, pa pomojem so si tudi mislili da totalno maltretiramo bogega otroka. Da sploh ne omenjam vseh začudenih pogledov mimoidočih, ki so se obnašali kot da v življenju še niso videli dojenčka ki joka.

Glede večjih otrok (nad 4 leta) pa tudi jaz opažam kako je vedno več nevzgojenih in me vsakič znova užalosti.

Pa še kar se tiče vzgoje: s sestro sva imeli identično vzgojo, z njo ni bilo nikoli nobenih problemov, jaz sem bila pa baje mali zmaj. Nekajkrat sem zaradi trme tako dolgo zadrževala dih, da sem na koncu dol padla, pa tudi tako sem trmarila non-stop. So bili pa moji starši vse prej kot popustljivi.

Se ne bom preveč mešala, ker še nimam otrok, podpišem pa se lahko pod Talito, Xtinox in še katero.

Če smo pa že pri nestrpnosti družbe do mladih mamic, pa še tole: Katera ima večjega

Temu bi pa mirno rekla primitivizem.

Katera ima večjega... Meni je tale blog milo rečeno mimo, IMHO.

Če bi bla žleht, bi rekla da je hotla da ji en da, pa ji ni...

Exactly, Glayka. 

Tudi jaz se lahko podpišem pod marsikaj, kar ste napisale ženske z otroki, veliko bolj "teoretično" pa mi zvenijo posti tistih, ki nimate otrok ali kakšnih bližnjih stikov z njimi. Če se dobro spomnim, je Katja enkrat že dolgo tega v neki temi o vzgoji napisala, naj si vse svoje odgovore zapišemo, da se jim bomo lahko smejale, ko bomo enkrat imele otroke.
No, zdaj pa h konkretnejšim stvarem - jaz se otroškega joka "na lastni koži" niti ne spomnim več, saj je hčerka že zelo velika, vendar pa kot mama verjetno drugače gledam na jok drugih. Na primer kadar vidim dveletnika, ki se v napadu trme meče ob tla, starša pa ga mirno držita za roko, se ne menita za izpad in gresta skupaj z njim naprej, pomislim: "Vsaka jima čast, kako jima gre tole dobro od rok", ker mislim, da ukrepata pravilno in bosta ravno z ignoriranjem dosegla, da bo napadov manj.
Me pa čisto nič ne čudi, da se ljudje vtikujejo, na splošno mislim, da je naša družbena / družabna kultura na precej nizki ravni in ne vem, koliko smo v slovenski družbi res napredovali od recimo povojnih let, ko smo pridrli s podeželja v mesta. Ne znamo se obnašati, ne znamo se zadržati, svojo tečnobo neelegantno stresamo okoli sebe in z omejenimi izjavami gnjavimo vse, ki nas pač slišijo. Mene takšne strupene, hudobne in popolnoma neokusne izjave motijo stokrat bolj kot otrokovo dretje.
Na primer, zadnjič sem šla na banko in so imeli izjemoma zaprta vsa štiri okenca, vendar pa je bil odprt eden od "separejev", ki je pač deloval kot blagajna. Za enim od okencev je bila uslužbenka (mlada in običajno zelo prijazna, vsaj kolikor sem imela doslej stikov z njo), vendar je bilo jasno označeno, da je tudi njeno okence zaprto. Vrsta je napredovala zelo hitro in smo en dva tri vse opravili. Šlo je še hitreje kot običajno, itak pa na banki ne moreš pričakovati, da ti bodo postregli v trenutku, ko stopiš skozi vrata. (Zato jaz pač vedno vzamem s seboj knjigo.) Ampak v tistih petih minutah, ki sem jih preživela na banki, sem opazila, da se vsaj kakšni dve tretjini ljudi, ki so vstopili, ni znalo obnašati: glasno so se pritoževali, zakaj so okenca zaprta, uslužbenka je morala vsaj trem pojasnjevati, da jih ne more vzeti, ker že ima stranko (ki je čakala ob strani in za katero je pač očitno delala nekaj zamudnega), tega niso razumeli (ne vem, ali sem prišla na banko na nek super thick dan?) in se obnašali, kot da bi morala vse spustiti iz rok, splezati na pult in se jim prikloniti čez steklo, na ves glas so jamrali, ker so morali stati v vrsti pač en meter bolj desno kot običajno, bili nevljudni do uslužbencev, kot če bi bili kakšni služabniki, skratka ljudje so bili tako skrajno tečni, da sem prav občudovala uslužbence, da jih lahko prenašajo.

Uf, tudi jaz si ravno ne predstavljam, da bi komu pametovala, kako naj pomiri otroka. Mogoče bi komu ponudila pomoč, če bi videla, da skuša nekaj narediti (ne vem, odpreti vrata, pobrati kaj s tal) pa mu jokajoči otrok to onemogoča.

Sicer je pa tole kar težka debata. Vse preveč ljudi poznam, ki so se najedli zarečenega kruha ... in tisti, ki so bili najbolj pametni, kako in kaj, so potem, ko so sami postali starši bili "hujši" od tistih, ki so jih sami kritizirali.

Meni osebno otroški jok načeloma ne gre na živce. Pač odvisno od mojega razpoloženja. Če si napet, živčen, razdražen, ti gre tako ali drugače vsaka malenkost na živce. Toda, meni, če mi že začne iti na živce, ne gre nikoli na živce v smislu "halo, kaj pa je s to mamo oz. s tem očetom .. mislim, daj no, kaj bodo že utišali froca, al kaj, ...". In nikakor ne mislim, da bi se mi moral starš zaradi tega opravičevati, odhiteti neznano kam, ali kaj podobnega. V bistvu mi spolh ne gre nikoli na živce, le, če se s kom pogovarjam in v bližini joče otrok že kakšnih 30 minut, potem mi je malo moteče. Ampak, kot sem že zapisala, ne v smislu, da bi starši morali zaradi tega zardevati. To so pač otroci ...

Resnično na živce mi gre nestrpnost ljudi, ki jo je opisala Iree ... pa ponavadi se tisti, ki imajo največ časa, najbolj razburjajo.

Moram pa priznati, da mi je zelo grdo (vendar mi ne gre na živce), ko otroci žalijo starše - jim govorijo, da so neumni, jih zmerjajo z grdimi besedami, jih po možnosti še kam pošljejo. To mi je pa res pod nivojem in mislim, da noben starš tega ne bi smel dovoliti.

Se čisto strinjam z Gito, res je logično, da starši dojemajo stvari drugače kot tisti, ki jih ne.
Pa glede na to, da ste tu večinoma mlajše punce - nikoli se mi ni zgodilo, da bi se vame vtaknil kak mlajši človek (tudi tisti nergači na banki so bili od srednjih let navzgor), vedno le kakšne ženske zrelih let (s podobnimi komentarji, o katerih piše Gita), vendar kolikor se spomnim, je bilo tudi tega zelo malo. Bolj me je motilo, če se je takšnih komentarjev lotila kakšna sorodnica, ampak dokler se je obračala direktno na Gajo (npr. "A te nič ne zebe? Kje pa imaš copatke? Zakaj nisi zavita v kovter?", sem si mislila, naj ji pač Gaja odgovori, in bila diplomatsko tiho).