Objavljeno: 8. nov 2010 12:01
Pisala nam je bralka Simona, ki ima težave zaradi razpetosti med delom, ki jo osrečuje in pritiski družine:
Pozdravljeni,
že kar nekaj časa me preganja problem, ki ga ne znam rešiti. Prečesala sem splet po dolgem in počez za kakšen nasvet ali podobno situacijo. Nekaj nasvetov sem našla, ampak se mi zdi, da je moja situacija specifična. Nekaj moram ukrenit, drugače bom enostavno eksplodirala, kar bo zagotovo prizadelo mojo družino. Zavedam se, da bom to morala speljati sama, saj mi mož do sedaj ni hotel ali zmogel pomagati, tako da je vse skupaj še težje prenašati. Nobena od mojih prijateljic nima takih izkušenj tako, da sem ostala sama s svojim problemom, s katerim se zaenkrat s težavo spopadam, vendar čutim, da v nedogled ne bo šlo. Hvaležna bi bila za kakršenkoli nasvet, namig, obrazložitev ali rešitev. Poskušala bom čimbolj na kratko opisati moj problem.
Pred sedmimi leti sem hodila v službo in delo, ki sem ga rada opravljala, mož z težavami v službi ampak mu je delo bilo všeč. Stanovanje sva si uredila pri mojih starših, s plačo sva bila načeloma zadovoljna oba, saj so nama dohodki omogočali dokaj lagodno življenje. Zato sva začela razmišljati o naraščaju, pa tudi starši so naju že zbadali glede tega. (zdaj imam36 let, mož pa 38). Rodil se nama je sinko, zdrav, veselje je bilo v hiši. Prva leta je bilo vse bolj ali manj idilično, dokler se zaradi krize niso skrhali odnosi v našem podjetju in je prišlo do odpuščanj. Tudi sama sem bila med odpuščenimi, vendar sem se po prvem šoku pobrala in iskala možnosti drugje. Po letu in pol iskanja sem obupala in sem začela razmišljati da bi poskusila samostojno pot, ker rešitve nisem videla. Prihodki so se zmanjšali, mož me je že kdaj pa kdaj zbadal glede tega, počutila sem se manjvredno saj kljub visoki formalni izobrazbi in izkušnjah službe zame ni bilo. Doma so me najprej začudeno gledali in me niso resno vzeli dokler res nisem naredila tega koraka, seveda s pomočjo zavoda za zaposlovanje. Na začetu je bilo bolj klavrno, veliko dela, sestankov rezultati pa so bili bolj pičli, zato sem se še bolj zagnala v delo. Po dolgem času sem začutila, da sem to jaz, kar naenkrat se mi je odprl nek drug svet, opazila sem spremembe pri sebi, v dojemanju sveta, družine, partnerja, staršev. Prihodki so začeli rasti, spet sem se počutila kot enakovredna, vendar sem hkrati čutila, da se odnosi v družini krhajo. Res sem veliko delala, tudi doma, ponoči, če je bilo treba, a sem mislila, da smo se doma dogovorili, da bo tako stanje trajalo nekaj časa, dokler posel »ne zalaufa«« in da bodo razumeli. Čedalje večkrat sva se z možem prepirala, pa tudi moji starši so me obsojali, sa zaradi mojega dela in ciljev trpi družina. Pri sebi sem opazila, da se včasih notranje spopadam med družino in delom. Bog mi je priča, da imam še vedno zelo rada moža in sina, prav tako starše, vendar me obenem osrečuje tudi moje delo. Pritiski so včasih večji včasih manjši a nekako še gre naprej. Trenutno še obvladujem situacijo ampak globoko v sebi čutim, da bo enkrat počilo, da moram najti rešitev, ampak kaj narediti ? Kako naj uskladim podjetniško miselnost morskega psa in tenkočutnega človeka, ki se trudi, nuditi družini kar potrebuje, obenem pa zadovoljiti tudi svoje potrebe, da bi zaživeli polno duhovno življenje ? Priznam, delo me sili v drugo miselnost in vse skupaj povzroča konflikt v družini. Zaenkrat ne vem, kaj naj naredim zato bi bila zelo hvaležna za kakšen namig ali nasvet.
Simona
________________________________________________________________________
Odgovor Mojce Hrustel:
Draga Simona.
Najprej čestitam za pogum; s poslanim vprašanjem ste oživili svetovanja na Planetu Lepote. In s tem, upam, vzpodbudili tudi ostale Planetke, da tu podelijo svoje bolj ali manj velike tegobe.
Stiska, v kateri se nahajate, je večplastna. Zadeva najpomembnejši področji v življenju sodobnega človeka: delo, poklic in ljubezen oz. družino. Hkrati je odraz aktualnih ekonomskih ter družbenih razmer. In navsezadnje tudi mučnih bojev, ki jih bijemo, ko se na poti uresničevanja sebe soočamo s seboj in zunanjim svetom (bližnjimi). A bližnjic ni. Skrbno, natančno, s precejšnjo mero vztrajnosti moramo predelati vse lekcije, ki nas pripeljejo do uravnoteženega življenja.
Iz vsebine vašega pisma naravnost v oči bije ta »večna« razdvojenost med težnjo po realizaciji na poklicnem področju ter težnjo ustvariti si varno čustveno gnezdo, ki mu pravimo družina. Obe sta človeku globoko inherentni. Napetosti, ki izhajajo iz spora, ko tehtamo, kateri naj damo v določenem obdobju življenja prednost, pa so včasih tako hude, da veliko ljudi eno področje povsem zanemari. Ga ne izgradi, ne vlaga vanj. Če je ne-vlaganje stvar lastne, premišljene izbire, ni s tem nič narobe. Narobe pa je, ko poklic ali družina postane izhod, da se ni potrebno ukvarjati še z drugim pomembnim področjem. Ravnovesje med obema področjema je načeloma zelo težko ustvariti. A za najboljši izkoristek časa, energije, produktivnosti je nujno najti način, da nam to uspe. To pa nemalokrat pomeni, da dan za dnem, vedno znova in znova, iščemo najbolj ugodne pogoje, da lahko delujemo v skladu z težnjo po realizaciji na obeh pomembnih področjih.
Med prebiranjem vašega pisma se mi je potrdil tudi občutek, da smo ženske pri uravnavanju obeh teženj še bolj obremenjene; ne glede na vso enakopravnost, ki jo - vsaj pravno-formalno - imamo z moškimi. Prepričana sem, da mora ženska, ki želi začeti ali ohraniti kariero, ki jo izpolnjuje, marsikdaj na glavo postaviti vsa, sicer nenapisana pravila. Želim povedati, da je še vedno bolj običajno, da ženska podpira moškega, ki si želi uresničiti svoj poklicni potencial, kot obratno. Ja, v nas je še vedno zakoreninjeno mnenje, da za žensko kariera ni tako pomembna (določujoča) kot ustvarjenje družine oz. skrb zanjo. Pa vendar, z vsako dejavnostjo, kot ste lepo zapisali, v kateri smo dobri, jo imamo radi in smo zanjo talentirani, razvijamo svojo edinstvenost, osmišljamo svoje življenje ter izražamo lastno identiteto. Najdemo se in to je velika sreča! Če nam skozi to uspe še v ekonomskem smislu, je pa tako ali tako idealno, kajne? Kakorkoli – moški ali ženska – vsi smo, če si to želimo (danes), upravičeni, da prek poklica izrazimo sami sebe!
Ker pa je poklicno življenje čudežno povezano z odnosi - sploh, če je tukaj, kot v vašem primeru, že družina - boste, če ne boste (hitro) ukrepali, stisko razdvojenosti samo še poglabljali in tako izgubljali (tudi) zagon za kariero, ki vas izpolnjuje in v katero ste, da ste jo izgradili, vložili veliko časa ter energije.
Ukrepanje pomeni, da se boste še enkrat preizprašali o svojih vrednotah, prioritetah, potrebah, željah … In ko boste znova potrdili, da imate prav tako kot moža, sinka in svoje starše – čeprav na drug način – radi tudi svoje delo in da se niste pripravljeni odreči enemu za ceno drugega in obratno, bo pravi čas, da o tem spregovorite še (enkrat) z njimi. Kar zadeva starše – upam, da vodite svoje gospodinjstvo in ste jasno določili meje, do kod se (starši) lahko »vtikajo« v življenje vaše družine. Prav tako upam, da ste uspeli spregledati, za vas neustrezne vzorce staršev, po katerih nemara nezavedno delujete.
Vaš mož in vaši starši, menim, niso bili povsem pripravljeni na dolgoročno spremembo dinamike, ki jo v družino vnese zaposlena ženska oz. mati. Prav verjetno je, da niso verjeli, da boste tako vztrajni na poti uresničevanja svoje poklicne vizije. Niso verjeli – vsaj globoko v sebi ne – da ste sposobni za samostojno pot in da boste zmogli. Da vam bo preprosto uspelo! Pot samostojne podjetnice je vsekakor bolj nestabilna kot varna služba, z opredeljenim delovnikom in jasnim datumom za izplačilo plač. Varna in redna služba ponuja namreč neko predvidljivost tudi družini zaposlene ženske! In še nekaj; ko ste vztrajno zasledovali svoje karierne cilje, so zagotovo dobili občutek, da v vašem življenju več niso najbolj pomembni. In to jim ni všeč.
Kakorkoli, vsa ta neskladja dajejo slutiti, da v družini niste razvili dobre komunikacije.
Tako, ko govorim o ukrepanju, bo vaš drugi korak – po tem, ko boste znova preizprašali sebe o željah, potrebah … – vzpostavitev dialoga s svojimi bližnjimi. Odprt pogovor o karierah, govorim iz prakse, s seboj prinese tudi več možnosti za uspeh zakona. Torej, ko pišete, da morate sami nekaj narediti – nemogoče bo brez pogovora z vpletenimi! Zdaj namreč, ko ste spoznali radost karierne samouresničitve, boste težko srečni brez tega! Blokirani na tem področju, boste zagotovo še bolj zaostrili vaše odnose, tj. še bolj onesrečili vaše bližnje. Sicer pa, saj veste – le človek, ki je zadovoljen s seboj, lahko to prenese tudi druge. Prav tako vam nagibanje zgolj na karierno področje ne bo prineslo tistega nujnega (notranjega) miru. Preprosto, nemogoče je delati brez napetosti, če najbližji niso seznanjeni z našimi cilji, vrednotami, nameni – če torej na nek način niso vključeni v našo karierno zgodbo. Konec koncev, če kaj, potrebujemo predvsem njihovo oporo. Zato; vedno znova se je potrebno pogovarjati o tem, kaj si res želite. Izpostavljati pomen, ki ga ima za vas na eni strani kariera in na drugi družina.
Mogoče na tem mestu razmislite tudi o pomoči, in tako čas, ki ga sicer namenite gospodinjskim opravilom, namenite poglabljanju vezi s sinčkom oz. partnerjem. Nemara tudi rutinska, enostavnejša poslovna opravila preložite na koga drugega. Razmislite tudi o vključitvi staršev!
Pa še nekaj: »Kako pa moževo poklicno zadovoljstvo?« Veste, včasih kratek stik lahko povzroča tudi dejstvo, da en partner ni srečen v službi in drugemu – sicer nezavedno – zavida, ker mu uspeva. Če je en partner poklicno izpopolnjen, drugi pa to ni, lahko ima prvi težave s poslušanjem drugega, ki pa si nemost prvega nemalokrat razlaga kot ignoranco njegovega problema. Prepad med njima je tako vse večji. Ja, spet bom rekla: odprt dialog, odprt dialog!
In nič ne bo počilo, oz. ne boste eksplodirali. Eksplozije se dogajajo samo, če se stvarmi ne ukvarjamo. Vi pa ste s poslanim pismo dokazali, da ste še kako aktivni.
Na koncu pisma sprašujete, kako naj uskladite podjetniško miselnost morskega psa in tenkočutnega človeka, ki se trudi nuditi družini, kar potrebuje, obenem pa zadovoljuje tudi svoje potrebe oz. živi duhovno življenje. Iz vašega pisma sem razbrala, da vas delo, ki ga opravljate, kljub vsem naporom, razveseljuje in vam prinaša (tudi) želen prihodek. Menim pa, da prihajajoče generacije na kariero več ne gledajo kot na borbo (temveč kot možnost za samouresničitev; v tem kontekstu sem vam tudi odgovarjala). Uravnovešenost obeh področij oz. izpolnjenost na vsakem izmed njiju pa je, vsaj po mojem, duhovno življenje samo ali vsaj odlična podlaga zanj.
Upam, da sem vam vsaj približno, uspela utreti pot za čimprejšnjo rešitev vaše stiske. Vas, spoštovane Planetke – menda se najde tudi kakšen Planetek
– pa prijazno vabim k sodelovanju.
Pozdravljeni,
že kar nekaj časa me preganja problem, ki ga ne znam rešiti. Prečesala sem splet po dolgem in počez za kakšen nasvet ali podobno situacijo. Nekaj nasvetov sem našla, ampak se mi zdi, da je moja situacija specifična. Nekaj moram ukrenit, drugače bom enostavno eksplodirala, kar bo zagotovo prizadelo mojo družino. Zavedam se, da bom to morala speljati sama, saj mi mož do sedaj ni hotel ali zmogel pomagati, tako da je vse skupaj še težje prenašati. Nobena od mojih prijateljic nima takih izkušenj tako, da sem ostala sama s svojim problemom, s katerim se zaenkrat s težavo spopadam, vendar čutim, da v nedogled ne bo šlo. Hvaležna bi bila za kakršenkoli nasvet, namig, obrazložitev ali rešitev. Poskušala bom čimbolj na kratko opisati moj problem.
Pred sedmimi leti sem hodila v službo in delo, ki sem ga rada opravljala, mož z težavami v službi ampak mu je delo bilo všeč. Stanovanje sva si uredila pri mojih starših, s plačo sva bila načeloma zadovoljna oba, saj so nama dohodki omogočali dokaj lagodno življenje. Zato sva začela razmišljati o naraščaju, pa tudi starši so naju že zbadali glede tega. (zdaj imam36 let, mož pa 38). Rodil se nama je sinko, zdrav, veselje je bilo v hiši. Prva leta je bilo vse bolj ali manj idilično, dokler se zaradi krize niso skrhali odnosi v našem podjetju in je prišlo do odpuščanj. Tudi sama sem bila med odpuščenimi, vendar sem se po prvem šoku pobrala in iskala možnosti drugje. Po letu in pol iskanja sem obupala in sem začela razmišljati da bi poskusila samostojno pot, ker rešitve nisem videla. Prihodki so se zmanjšali, mož me je že kdaj pa kdaj zbadal glede tega, počutila sem se manjvredno saj kljub visoki formalni izobrazbi in izkušnjah službe zame ni bilo. Doma so me najprej začudeno gledali in me niso resno vzeli dokler res nisem naredila tega koraka, seveda s pomočjo zavoda za zaposlovanje. Na začetu je bilo bolj klavrno, veliko dela, sestankov rezultati pa so bili bolj pičli, zato sem se še bolj zagnala v delo. Po dolgem času sem začutila, da sem to jaz, kar naenkrat se mi je odprl nek drug svet, opazila sem spremembe pri sebi, v dojemanju sveta, družine, partnerja, staršev. Prihodki so začeli rasti, spet sem se počutila kot enakovredna, vendar sem hkrati čutila, da se odnosi v družini krhajo. Res sem veliko delala, tudi doma, ponoči, če je bilo treba, a sem mislila, da smo se doma dogovorili, da bo tako stanje trajalo nekaj časa, dokler posel »ne zalaufa«« in da bodo razumeli. Čedalje večkrat sva se z možem prepirala, pa tudi moji starši so me obsojali, sa zaradi mojega dela in ciljev trpi družina. Pri sebi sem opazila, da se včasih notranje spopadam med družino in delom. Bog mi je priča, da imam še vedno zelo rada moža in sina, prav tako starše, vendar me obenem osrečuje tudi moje delo. Pritiski so včasih večji včasih manjši a nekako še gre naprej. Trenutno še obvladujem situacijo ampak globoko v sebi čutim, da bo enkrat počilo, da moram najti rešitev, ampak kaj narediti ? Kako naj uskladim podjetniško miselnost morskega psa in tenkočutnega človeka, ki se trudi, nuditi družini kar potrebuje, obenem pa zadovoljiti tudi svoje potrebe, da bi zaživeli polno duhovno življenje ? Priznam, delo me sili v drugo miselnost in vse skupaj povzroča konflikt v družini. Zaenkrat ne vem, kaj naj naredim zato bi bila zelo hvaležna za kakšen namig ali nasvet.
Simona
________________________________________________________________________
Odgovor Mojce Hrustel:
Draga Simona.
Najprej čestitam za pogum; s poslanim vprašanjem ste oživili svetovanja na Planetu Lepote. In s tem, upam, vzpodbudili tudi ostale Planetke, da tu podelijo svoje bolj ali manj velike tegobe.
Stiska, v kateri se nahajate, je večplastna. Zadeva najpomembnejši področji v življenju sodobnega človeka: delo, poklic in ljubezen oz. družino. Hkrati je odraz aktualnih ekonomskih ter družbenih razmer. In navsezadnje tudi mučnih bojev, ki jih bijemo, ko se na poti uresničevanja sebe soočamo s seboj in zunanjim svetom (bližnjimi). A bližnjic ni. Skrbno, natančno, s precejšnjo mero vztrajnosti moramo predelati vse lekcije, ki nas pripeljejo do uravnoteženega življenja.
Iz vsebine vašega pisma naravnost v oči bije ta »večna« razdvojenost med težnjo po realizaciji na poklicnem področju ter težnjo ustvariti si varno čustveno gnezdo, ki mu pravimo družina. Obe sta človeku globoko inherentni. Napetosti, ki izhajajo iz spora, ko tehtamo, kateri naj damo v določenem obdobju življenja prednost, pa so včasih tako hude, da veliko ljudi eno področje povsem zanemari. Ga ne izgradi, ne vlaga vanj. Če je ne-vlaganje stvar lastne, premišljene izbire, ni s tem nič narobe. Narobe pa je, ko poklic ali družina postane izhod, da se ni potrebno ukvarjati še z drugim pomembnim področjem. Ravnovesje med obema področjema je načeloma zelo težko ustvariti. A za najboljši izkoristek časa, energije, produktivnosti je nujno najti način, da nam to uspe. To pa nemalokrat pomeni, da dan za dnem, vedno znova in znova, iščemo najbolj ugodne pogoje, da lahko delujemo v skladu z težnjo po realizaciji na obeh pomembnih področjih.
Med prebiranjem vašega pisma se mi je potrdil tudi občutek, da smo ženske pri uravnavanju obeh teženj še bolj obremenjene; ne glede na vso enakopravnost, ki jo - vsaj pravno-formalno - imamo z moškimi. Prepričana sem, da mora ženska, ki želi začeti ali ohraniti kariero, ki jo izpolnjuje, marsikdaj na glavo postaviti vsa, sicer nenapisana pravila. Želim povedati, da je še vedno bolj običajno, da ženska podpira moškega, ki si želi uresničiti svoj poklicni potencial, kot obratno. Ja, v nas je še vedno zakoreninjeno mnenje, da za žensko kariera ni tako pomembna (določujoča) kot ustvarjenje družine oz. skrb zanjo. Pa vendar, z vsako dejavnostjo, kot ste lepo zapisali, v kateri smo dobri, jo imamo radi in smo zanjo talentirani, razvijamo svojo edinstvenost, osmišljamo svoje življenje ter izražamo lastno identiteto. Najdemo se in to je velika sreča! Če nam skozi to uspe še v ekonomskem smislu, je pa tako ali tako idealno, kajne? Kakorkoli – moški ali ženska – vsi smo, če si to želimo (danes), upravičeni, da prek poklica izrazimo sami sebe!
Ker pa je poklicno življenje čudežno povezano z odnosi - sploh, če je tukaj, kot v vašem primeru, že družina - boste, če ne boste (hitro) ukrepali, stisko razdvojenosti samo še poglabljali in tako izgubljali (tudi) zagon za kariero, ki vas izpolnjuje in v katero ste, da ste jo izgradili, vložili veliko časa ter energije.
Ukrepanje pomeni, da se boste še enkrat preizprašali o svojih vrednotah, prioritetah, potrebah, željah … In ko boste znova potrdili, da imate prav tako kot moža, sinka in svoje starše – čeprav na drug način – radi tudi svoje delo in da se niste pripravljeni odreči enemu za ceno drugega in obratno, bo pravi čas, da o tem spregovorite še (enkrat) z njimi. Kar zadeva starše – upam, da vodite svoje gospodinjstvo in ste jasno določili meje, do kod se (starši) lahko »vtikajo« v življenje vaše družine. Prav tako upam, da ste uspeli spregledati, za vas neustrezne vzorce staršev, po katerih nemara nezavedno delujete.
Vaš mož in vaši starši, menim, niso bili povsem pripravljeni na dolgoročno spremembo dinamike, ki jo v družino vnese zaposlena ženska oz. mati. Prav verjetno je, da niso verjeli, da boste tako vztrajni na poti uresničevanja svoje poklicne vizije. Niso verjeli – vsaj globoko v sebi ne – da ste sposobni za samostojno pot in da boste zmogli. Da vam bo preprosto uspelo! Pot samostojne podjetnice je vsekakor bolj nestabilna kot varna služba, z opredeljenim delovnikom in jasnim datumom za izplačilo plač. Varna in redna služba ponuja namreč neko predvidljivost tudi družini zaposlene ženske! In še nekaj; ko ste vztrajno zasledovali svoje karierne cilje, so zagotovo dobili občutek, da v vašem življenju več niso najbolj pomembni. In to jim ni všeč.
Kakorkoli, vsa ta neskladja dajejo slutiti, da v družini niste razvili dobre komunikacije.
Tako, ko govorim o ukrepanju, bo vaš drugi korak – po tem, ko boste znova preizprašali sebe o željah, potrebah … – vzpostavitev dialoga s svojimi bližnjimi. Odprt pogovor o karierah, govorim iz prakse, s seboj prinese tudi več možnosti za uspeh zakona. Torej, ko pišete, da morate sami nekaj narediti – nemogoče bo brez pogovora z vpletenimi! Zdaj namreč, ko ste spoznali radost karierne samouresničitve, boste težko srečni brez tega! Blokirani na tem področju, boste zagotovo še bolj zaostrili vaše odnose, tj. še bolj onesrečili vaše bližnje. Sicer pa, saj veste – le človek, ki je zadovoljen s seboj, lahko to prenese tudi druge. Prav tako vam nagibanje zgolj na karierno področje ne bo prineslo tistega nujnega (notranjega) miru. Preprosto, nemogoče je delati brez napetosti, če najbližji niso seznanjeni z našimi cilji, vrednotami, nameni – če torej na nek način niso vključeni v našo karierno zgodbo. Konec koncev, če kaj, potrebujemo predvsem njihovo oporo. Zato; vedno znova se je potrebno pogovarjati o tem, kaj si res želite. Izpostavljati pomen, ki ga ima za vas na eni strani kariera in na drugi družina.
Mogoče na tem mestu razmislite tudi o pomoči, in tako čas, ki ga sicer namenite gospodinjskim opravilom, namenite poglabljanju vezi s sinčkom oz. partnerjem. Nemara tudi rutinska, enostavnejša poslovna opravila preložite na koga drugega. Razmislite tudi o vključitvi staršev!
Pa še nekaj: »Kako pa moževo poklicno zadovoljstvo?« Veste, včasih kratek stik lahko povzroča tudi dejstvo, da en partner ni srečen v službi in drugemu – sicer nezavedno – zavida, ker mu uspeva. Če je en partner poklicno izpopolnjen, drugi pa to ni, lahko ima prvi težave s poslušanjem drugega, ki pa si nemost prvega nemalokrat razlaga kot ignoranco njegovega problema. Prepad med njima je tako vse večji. Ja, spet bom rekla: odprt dialog, odprt dialog!
In nič ne bo počilo, oz. ne boste eksplodirali. Eksplozije se dogajajo samo, če se stvarmi ne ukvarjamo. Vi pa ste s poslanim pismo dokazali, da ste še kako aktivni.
Na koncu pisma sprašujete, kako naj uskladite podjetniško miselnost morskega psa in tenkočutnega človeka, ki se trudi nuditi družini, kar potrebuje, obenem pa zadovoljuje tudi svoje potrebe oz. živi duhovno življenje. Iz vašega pisma sem razbrala, da vas delo, ki ga opravljate, kljub vsem naporom, razveseljuje in vam prinaša (tudi) želen prihodek. Menim pa, da prihajajoče generacije na kariero več ne gledajo kot na borbo (temveč kot možnost za samouresničitev; v tem kontekstu sem vam tudi odgovarjala). Uravnovešenost obeh področij oz. izpolnjenost na vsakem izmed njiju pa je, vsaj po mojem, duhovno življenje samo ali vsaj odlična podlaga zanj.
Upam, da sem vam vsaj približno, uspela utreti pot za čimprejšnjo rešitev vaše stiske. Vas, spoštovane Planetke – menda se najde tudi kakšen Planetek
– pa prijazno vabim k sodelovanju. A health and beauty freak.
0
0
!) in pa to, da jo je mož 
