Moj pasiven fant

Moj se še zobarju noče sam naročit, kaj šele kaj druga. Poleg tega imam z mojim včasih borbe glede igerc...ampak takšnega bi pa jaz že malo za uhe povlekla.

....ker, če boš samo čakala, da se naroči sam, ne bo nič.  Čeprav moram sama reči nekaj, z rahlo negativnim prizvokom in morda se mene to ne bi prijelo, če bi bila zelo zaljubljena in bi mi kdo rekel to kar bom sedaj jaz rekla, pa vendarle... On ima malo freaky vzgojo, verjetno tudi oče ne upošteva mame in zato mama tako drastično vzkipi in ta fant je pač vajen, da se nekdo dere nanj in verjetno on niti mame ne upošteva, ki se dere nanj, tako, da dokler ne bo sam pri sebi razčistil mislim, da ne boš kaj dosti dosegla. Morda bi res tukaj ignoranca pomagala, ampak vseeno...če se dosedaj v treh letih ni premaknil je zdaj zadnji čas - dobesedno.

To vedenje bi lahko enačila z otroki alkoholikov ipd., slej kot prej neko povprečje oz. večina otrok gre po isti poti kot njihovi starši. Če opazuješ vedenje takšne družine obstaja velika verjetnost, da bo ta otrok (govorim zelo nasplošno!!!) posnemal isto življenje sam, podzavestno. So redke, svetle izjeme, ki se zavedajo, da nočejo po isti poti kot starši in se spremenijo, osamosvojijo ipd.

Morrigan: vidi se, da imaš fanta rada in se boš do konca borila, kolikor se bo dalo...ampak res si posebna in pogumna, marsikatera bi na tvojem mestu že obupala. Kljub temu se ne daj, imej svoj ponos in svoj jaz. Ni vredno, da se ena sama oseba žrtvuje za druge, za zvezo, slej kot prej človek pregori, če ni rezultatov takšnih kot jih pričakujemo. Imej se rada, bodi pozitivna in se ne daj, da te ne povleče nazaj na "temno stran".

Be strong! I'm with you!

Najprej bi ti rada rekla samo to...vsa čast, da lahko tako vztrajaš. To pravim predvsem zato, ker sem bila v podobni situaciji, tudi moj bivši je bil pasiven...nerada priznam, ampak po dvajsetih pogovorih sem obupala...imela sem ga neizmerno rada, vendar me je sesula njegova pasivnost, izgubila sem samo sebe, svoj karakter, nisem več vedela, zakaj sva skupaj... Mogoče ima tvoj fant res kakšen drug problem, pri mojem bivšem je bila predvsem lenoba.

Me pa nekaj moti. Če želiš, da se spremeni, ne razumem, zakaj (še vedno) vse narediš zanj...kako naj se spremeni, če ima že zdaj vse...po vsem, kar si povedala, mu ni potrebno premakniti niti ene sive celice, saj zanj oz. za vaju vse narediš ti. Izgubila boš samo sebe, če boš to še naprej delala, bila sem tam in verjemi, da je težko priti ven... Včasih je dobro biti vsaj malo egoista, da lahko delujemo v paru. Mogoče bo takrat začel razmišljati, kaj dejansko mu manjka in kaj mu veliko pomeni, ko mu boš to vzela. Ker očitno pogovor tukaj ne pomaga, se mi zdi, da bi bilo dobro, da pri nekaterih stvareh nekoliko stopiš na zavore in počakaš, da pride sam za tabo. Glede na to, da ima očeta, ki ne sodeluje pri vzgoji, se njemu zdi normalno, da ne sodeluje v vajimi zvezi in ti samo sledi, pa še pri tem ga ti vlečeš in se mu ni potrebno niti malo premakniti.

Občudujem tvoj pogum, res...pazi pa na svoj karakter in na svoje srce...ko to izgubiš, težko spet najdeš vse v celi zmedi, ki na koncu nastane. Meni je k sreči uspelo...morala pa sem narediti konec, ker nisem bila srečna, dušilo me je, iz mene je povleklo vso energijo, ki sem jo imela na začetku zveze. Karkoli boš naredila, želim ti, da se poštima tako kot se mora...

Najprej hvala vsem za odgovore in te besede, ki mi ful pomenijo!
Upam da moderatorke ne bodo jezne, če citiram del sporočila od niike, čeprav je pisala nad mano...



Se zavedam tega popolnoma in sem sama s sabo razčistila da bom omejila svoja dejanja samo na najnujnejša.
Ah kam sem prišla, da moram svojega fanta dobesedno prevzgajat. Če ne bo napredka pa sem vsekakor raje sama, ne pa da stagniram in vztrajam v tem razmerju.

Bolje kasneje kot nikoli. Sicer pa si mlada, dokler še nimata skupnega stanovanja, družine ipd. je vseeno nekako lažje, čeprav vedno boli...ampak takšne zveze ponavadi pripeljejo tako daleč, da enostavno prenehaš imeti rad, postaneš zagrenjen in jezen v zvezi in se to začne odražati tudi drugje in glede na to, da imaš že sama dovolj dela s faxom (sploh tvoj, ki ni mačji kašelj), drugimi obveznostmi ipd. res ne rabiš svoj prosti čas trošit za to, kar je po principu naloga staršev. Drži se in mu daj lekcijo...če se ga ne prime...se ga nikol ne bo.

Zdaj, če to kateri fant/moški bere bo mislil, da smo nastrojene prot njim in, da vse punce prezgajamo moške...do neke mere že, če ga mama ni naučila sesati in svojega umazanega perila pobirat s tal, potem vsekakor je to prevzgajaje, ampak dec naj bo dec, naj se to vidi. Naj ne bo neka lutka in senca samega sebe, za take dedce je potrebno preveč energije, ki pa dandanes ni poceni.

Morrigan, kaj so najnujnejša dejanja? Zame je to, da ga imaš neskončno rada, vidi se, da si pripravljena premikati gore za to, da bi vajina zveza uspela...in on tega ne zna ceniti! To, da narediš zanj stvari, ki bi jih v osnovi moral sam, pa ni nujno... Kaj narediš, ko vidiš, da človek nekaj konstantno dela zate in se trudi? Vrneš mu, kolikor lahko, kolikor si sposoben...če ti njemu denarno pomagaš, bi ti on moral drugače, če že denarja nima...mogoče bi te lahko samo objel in te peljal na sprehod, ti mogoče kaj skuhal ali pospravil... ne pa zganjal pasive...Tako ne gre. Če boš samo dajala, v zameno pa ne boš dobila nič nazaj, boš ostala prazna...in ko človek nima več kaj dati, je hudo... Grozno je, če te nekdo, ki ga imaš najraje na svetu, samo na pol spoštuje ali pa sploh ne... To, kar bi ti jaz najraje svetovala, nočeš slišati...vem pa, da si sama na to pomislila že najmanj stokrat... Če nočeš obupati, potem se pripravi tudi na morebitni neuspeh, ker vidim, da sedaj še vedno upaš...spremenila ga boš bolj težko...tukaj je pomoje bolj tisto "take it or leave it"... Tako si dobra in poštena, da težko vidiš v njem slabo...vem, kako je in te razumem, ker sem nekoč bila tam.

Mogoče moja jeza izvira še iz prejšnje zveze... Pa vseeno... Sem raje šla stran, ker nisem več hotela prositi za spoštovanje nekoga, ki ni bil vreden mojega spoštovanja...

Da malo poročam... V pondeljek sva se skregala, nato je sledil ignor, včeraj pa sva se videla, saj hodima skupaj na treninge. In ker je videl to temo (nisem mu jo jaz pokazala, hotel je ponovno nekaj prebrati kar sem mu pokazala pred dnevi), se je sam (!) spravil do osebne zdravnice po napotnico, ter začel ponovno nekaj prevajati kar ga je že dolgo čakalo. Najbolj pomembno je, da se je zamislil da ni vse ok z njim in vem, da ne manipulira z mano-češ da mora narediti to samo zato ker jaz rečem. Saj kot pravim, fant je ok, ne manipulira, ne laže, je iskren.
To kar jaz nisem dosegla s svojim resnim tonom, so dosegli posti na tej forumu, kar je pravzaprav rahlo zgrešeno, ampak vsaj neki premik je. Pa še začel se je zavedati da ga imam raje, kot je mislil. Aplavz dragi M. (verjetno bo tudi to prebral, heh)!
Bom videla kako bo v prihodnosti, zaenkrat mu še stojim ob strani ko bi že marsikdo odnehal. In ne vstrajam zaradi tega, ker si ne bi upala biti samska, ampak zato ker ga imam najraje na svetu... Je pa res da bo moral hoditi na terapije, če odneha-tudi jaz odneham.
Marsikateri se bom sedaj zdela popolna trapa da še vstrajam, ampak imam svoje razloge.
Saj kot pravim, bomo videli kam to vodi...

Hudo Me veseli, da se je premaknilo!

Morrigan: nisi trapa! Verjemi, da tudi jaz ne bi obupala kar tako, sem takšen karakter. Verjento bi slej kot prej le obupala, vsak 1x obupa, le da eni prej drugi kasneje (izjeme ne obupajo nikoli - to je pa trpinčenje samega sebe) -> kot je razvidno iz mojih "nasvetov" ampak dokler res vsega ne sprobam se vedno oklepam tistega: to bi pa še lahko naredila. Pa še potem, ko je mimo si mislim, kaj bi vse še lahko naredila. Ko človek resnično ljubi, bi za tisto osebo dal življenje in še več...ti daješ življenje in dušo temu fantu, pa še vedno misliš, da mu daješ premalo. To je prava ljubezen, dana iz srca, ampak začni tudi jemati, saj mu daješ preveč; ni otrok, je moški in naj se vede kot moški

Če ga tole ne predrami, potem pa res kufer v roko in stopi čez prag. Moram pa povedati, da morda še je upanje zanj ... po drugi strani pa morda samo želi tebi malo ugoditi, da še ne bi odšla iz njegovega življenja. Veš, moraš meni oprostiti, ampak jaz imam vedno neke take teorije: kaj pa če je tako, kaj pa, če je tako...vedno preštudiram 100 variant, pa še vedno mislim, da jih je še minimalno 1x toliko

Držim pesti, da se spravi v red, tako kot je treba. To ni samo tvoja kaprica, zapolni si to, ni to niti prevzgoja dedca po svojih "merilih" ... to je nekaj normalnega, da hočeš partnerja, ki živi in ne mrtveca, ki diha. Na tvojem mestu bi kdaj šla tudi na seanso poleg, da poveš tudi ti to kar si tukaj nam povedala. Da začneta normalno komunicirati, se pogovarjati o problemih, ker monolog s tvoje strani ni pogovor.

O vsaki stvari se je potrebno sproti pogovorit, dokler je še majha in sveža, čas je denar in hkrati tudi sovražnik. Če se midva ne bi vsake toliko konkretno pogovorila zagotovo ne bi krmarila skupaj že 6 let. Govorim ti iz izkušenj, pogovor, komunikacija, druženje...to je vse! Poleg tega pa ne pozabi na kofetkanje in druženje s svojimi prijatlejica (tudi planetkami :D), ne pozabi nase, svoje hobije,...

Spet sem predolga Ampak, ko vidim, da trpiš in se hkrati še vedno razdajaš...vsaka ti čast! Malo je takih...in ni to vedno dobro. Bodi malo sebična

Če gre to zdaj moj brat bo rekel: kaj take nasvete daješ, ko pa se jih sama vedno ne držiš...tako, da sva si do neke mere podobni.

Oja, PL power dejansko obstaja!

Hehehe, true!




Khm, khm...od zadnjega srečanja je že kar nekaj časa minilo...
Nič nisi predolga, me veseli da se trudiš, saj vsako mnenje šteje!

Hehe, hvala. Ja, PL ima neko pozitivo kar se pozna tudi na postih, smo vse pozitivno nastrojene, ko vidimo, da nismo same in da druge prestajajo iste stvari ali celo hujše, ne glede na področje debate. Če bi PL vladal bi bila naša država prijetnejša za živet

Ja, je že minilo neki časa, po 22.2. imam čas saj bom (upam) več v štajerski prestolnici in bi se lahko ponovno skup zbrale in dobile...ampak o tem v drugi temi