Hvala vam vsem za poste, ob vsakem na malo drugačen način vidim
naš zaplet. Upam tudi, da bo še komu branje te teme pomagalo, plesalka86 je že
nekako v tej smeri. Tudi moj mož je edinec in taščin edini smisel
življenja 
Paisley, novo temo sem odprla zato, ker se mi zdi tu bistven odnos mati –
otrok in ker kaže, da je občutek neskončnega dolga sina do matere osnova težav,
ki posegajo tudi v življenje najine družine.
Bom poskusila napisati še drugo plat zgodbe, tašča mi jo je večkrat povedala.
Moji tašči v življenju ni bilo z rožicami postlano.Šestletna
punčka je šla delat in živet k sosedom, ker doma ni bilo hrane za vse in je
zdržala tam dlje kot njeni bratje in sestre. Bila je očetova ljubljenka, mama
pa se ji ni dovolj posvetila in celo življenje se je trudila, da bi bila
najljubša tudi mami. Edina
je šla s trebuhom za kruhom po svetu, deset let trpela v plesnivi podnajemniški
sobi in poleg visoke najemnine še kuhala, čuvala otroke, prala in likala
družini, pri kateri je stanovala. Potem se je poročila z ločencem in trpela ob
njem, ker tega njeni domači niso odobravali. Prepričana je, da je njun zakon
šel po zlu, ker ni bil sklenjen tudi cerkveno. Možu je pomagala odplačati hišo
bivši ženi in sprejela v hišo njegovega 12 letnega sina (oba otroka sta bila
sicer dodeljena prvi ženi). Po
delu za trakom v tovarni se je odločila, da ostane s svojim sinom doma, ker je
bil v prvem letu v vrtcu pogosto bolan. Odprla je obrt in je v fazi, ko je mož
izgubil službo, sama preživljala družino. Mož se ni ukvarjal z otrokom, zato je
bilo tudi to na njenih ramenih. Zapil se je v času, ko je bil zaposlen pri njej
in ji je bil zgolj v breme, zato mu je našla službo. Potem je imel manj denarja
kot ona, zato ni nič prispeval k skupni blaginji, pa tudi sicer ni bil dovolj
delaven in spoštljiv. Na kmetiji moževih staršev je še vedno živela moževa
bivša žena z njuno hčerko (mož se ni mogel dogovoriti z njo, kako ji bo plačal
pol hiše in njeno parcelo), moja tašča se je dogovorila z dedkom, da je imela
nekaj let v opuščenem hlevu pod kuhinjo te gospe kravico (ko se je prva žena
odselila, je tudi kravica šla od hiše). Hčerki iz prvega zakona so sicer stari
starši želeli podariti kmetijico, pa se je po odhodu matere kmalu odselila. Sin
iz prvega zakona se je odselil k svoji izbranki, ki po mnenju staršev zanj ni
bila primerna, ker ne želela živeti na tej kmetiji. Moj dragi je v srednji šoli
začel sam prati, likati, kuhati, da bi razbremenil mamo. Ko se je po vojaščini
odselil v prazno dedkovo hišo in jo obnovil (dedek jo je vmes podaril tastu in
tašči), je mama ugotovila, da nima več nikogar, da bi mu kuhala, likala
in pekla dobrote, zato je skrivaj šla pospravljat sinovo stanovanje, on pa ji
je to nehvaležno prepovedal. In si potem izbral žensko, ki je prinesla prepir v družino (mene), ni
spoštljiva in nima pravice govorit drugim nič, ker še ni nič prestala v
življenju.
Midva sva taščo in tasta obiskovala enkrat, dvakrat tedensko,
mimogrede, na poti iz službe. To mi je bilo najprej všeč, saj sta zanimiva
človeka. Tašča nama je kljub temu večkrat povedala, da si ne vzameva časa
zanjo, da bi morala priti pogosteje na obisk in da ji je dolgčas. Večkrat nam
je povedala, da smo zanjo vse in da se totalno razdaja za nas. Prizadelo jo je,
da nisva potrebovala njene večkrat ponujene pomoči pri kuhi, čiščenju hiše in
okolice, sajenju rož, košnji… prizadelo
jo je, da nočeva biti posrednika pri izboljševanju njenega moža in da sva ji svetovala
terapijo za zakonce. Potem nam je vse pogosteje očitala, da je ne spoštujemo
dovolj. Prizadela sva jo, ker se najina prva nosečnost ni srečno končala. Več o
tem, kako se razvil naš odnos potem, ko sva ji končno rodila vnukinjo in ji je
ne dava, je napisano v temi O taščah in tastih. Zdaj pove, da sem ji vzela sina
in otroka (tako kliče najino hčerko, želela je tudi, da jo punčka kliče mama,
ne babi). Odtod najbrž njena zamera do mene, pa to gotovo ni vse. Ste opazili,
da tasta skoraj ne omenjam? Je skoraj čisto pasiven v tem odnosu, občasno malo
popaktira s kakim ženinim sovražnikom, da požene tašči in sebi kri po žilah, to
je to.
Za vzdrževanje kao normalnih stikov z vnukinjo sva se z možem
dogovorila, da pelje k svojim staršem punčko enkrat mesečno, zdaj, odkar sta
fizično ločena, sta to dva popoldneva na mesec. Glede na to, da je mož tudi po
tri dni v tednu na delu v tujini, to ni majhen del našega skupnega časa. Do
malčice je tašča neomejeno ljubeča, popolnoma se ji posveti.Moj dragi je že
opazil, da ni več on tisto drago-edino-zaupanja-vredno, punčica taščinega očesa
. K tašči jaz ne grem, k tastu sem zdaj,
odkar je sam, šla na obisk tudi jaz. Napača probably. Stara dva se sicer ne
pogovarjata, samo toliko se, da zdaj obiske vnukinje izkoriščata kot orožje,
češ, mene ima rajši, dala mi je rožico, pol ure dlje sta bila na obisku, pri
meni je bila na obisku celadružina…
Moja starša
(mama in njen izbranec) sta se najprej nejeverno čudila dogajanju, potem sta mi
svetovala, naj potrpim, preslišim, zamižim. Po premisleku sem ugotovila, da to
že leta počne njen mož da ga je to pripeljalo prav do podna. Ves čas muti, da
ne bi razbesnel gospe, se podreja, izmika, ji ponuja žrtvena jagnjeta... Moj
dragi se ji je sicer postavil po robu, ampak pri taki vojni pa tudi na kakšno
mino nabaše.
