Ljudje, ki so "preokupirani" sami s sabo

1A ko sem brala tvo post je bilo tako kot bi ti pisala moje misli. Popolnoma se strinjam.

Meni je čisto odveč, ker je fraza "Kako si?" v pozdravu (se pravi prve besede ko nekoga srečaš) postala že čisto retorično vprašanje (seveda ne v vseh primerih, da ne bom krivična). Nekdo me vpraša kako sem, potem pa niti ne počaka da odgovorim oz. če že počaka- sploh ne posluša kaj rečem. Zato je najlažje odgovor strniti v besedo "dobro" ali "še kar" ali "slabo". Itak ponavadi tisti ki je vprašal ne bo zaznal kaj si rekel, zato ne bo potrebno nadaljne pojasnjevanje.
Tudi sama se poskušam izogniti postavljanju tega vprašanja drugim, pa raje rečem "lepo te je videti" ali pa kaj takega (če seveda to čutim). 
Tako da ja, tudi jaz mislim da se ljudje ne znamo več poslušati med sabo, čeprav zase lahko rečem, da se trudim poslušati. Mislim pa (in hvalabogu za to), da pravi prijatelji še vedno znajo poslušati in ne sprašujejo stvari avtomatično, ampak ker jih to dejansko zanima.

Pri meni je pa potrpežljivost glede takih zadev odvisna od okoliščin npr. če mi prijateljica že 10ič razlaga nekaj o svojem fantu kar mene niti slučajno ne zanima se preprosto odklopim in razmišljam o knjigah ki jih trenutno berem ali pa lakih ki so mi všeč itd. v glavnem pretvarjam se da poslušam občasno rečem: aha, zanimivo, mhm in pogovor teče dalje. Pač razumem da čuti potrebo po analiziranju razlaganji in jaz nimam nič proti temu. Na živce bi mi pa šlo to da ona mene ne bi hotela poslušati.

Jaz sama ne sprašujem vprašanj na katera nočem slišati odgovora. Sama sebe štejem za osebo ki zna prisluhniti drugim. Meni so prav zanimivi ljudje, ki ti ko jih prvič spoznaš povejo svojo celotno življensko zgodbo. Tole ko te pa kar prekinjajo sredi pogovora in razlagajo o sebi itd. je pa meni en big NO-NO, mi kar oči začnejo vandrati vsepovsod. Ne maram takšnih osebkov.

Točno o tem sem mislila, ko sem napisala da se nimam nobenemu izpovedati o mojih problemih s fantom. In žalostno je da to zadnje čase počne najboljša prijateljica, kateri sem prej vse zaupala, sedaj pa bore malo ravno zaradi tega problema ki ga je izpostavila 1A. Folku se meša.

Ah, ful odvisno od volje in sitaucije. Nekaj v stilu:

- oprosti, danes res nimam energije za te stvari.
- saj veš, da sva se o tem že velikokrat pogovarjali in veš, kaj si jaz o tem mislim (ko že šestnajstič načne isto temo).

Hvala enako! Pa ful mi gre na živce, če slučajno pridem do besede oz. če mi je postavljeno (retorično) vprašanje, na katerega začnem odgovarjati, pa začne šariti po telefonu. Ma halo!

Ko je meni npr. postavljeno zgolj retorično vprašanje in če se mi zgodi da ga ne prepoznam kot takega in poskušam odgovoriti- potem je tudi meni resnično moteče če/ko vidim da oseba ne posluša. Takrat preprosto utihnem. Če oseba to zazna, ji rečem da me ne posluša in da je brezveze govort. Mogoče se sliši nesramno, ampak potem ponavadi oseba šele dojame da v bistvu NI poslušala. To včasih celo prinese rezultate in naslednjič ne pride do tega.

 

Ne morem verjet da sem na to z telefonom pozabila. Tega pa res ne prenesem.  Cel čas ko sma skupaj moram poslušat njen telefon ki ga ima zelo na glasno nastavljenega in piska vsakič ko sporočilo dobi. Da pa sediš nasproti nekoga ko ti ta nekaj govori ti pa si po telefonu pišeš je meni ne samo zelo nesramno ampak tudi žaljivo. Če si hočeš pisat SMSe lahko to delaš brez mene.