Jaz sem pa danes tako razp
, še bolj žalostna a hkrati ponosna nase, ker sem se zadržala in nisem nič rekla. Čeprav ... mogoče bi bilo boljše, da bi ... Kdaj drugič, še vedno verjamem, da se vse vrne. Vse. Saj vas verjetno ne zanima, kaj je bilo, pa bom vseeno napisala (verjetno nisem zastonj "padla" v tole temo). Pred dvema letoma sem dobivala plačo preko študenta, preko napotnice nekoga drugega. Takrat misleč da prijatelja. Vsak mesec sem pustila nekaj denarja, čeprav ni bilo nobenega dogovora za kakšno
denarno nadomestilo. Tako sem kdaj pustila 2000, kdaj 5000, 10000 .. odvisno od meseca, mojih stroškov, višine plače itd ... ta oseba je prav tako na isti račun prejemala svoje dohodke. Vsaj toliko kot jaz. Seveda je bil limit presežen in rezultat: plačilo dohodnine 170.000,00 tolarjev. Kdo je plačal? Jaz! Ker mi je ta oseba delala usluigo in se mi je zdelo fer, čeprav bi bilo po mojem mnenju bolj fer, da bi se preračunalo in izračunalo koliko je od koga. Ampak je kar je. Naslednje leto ista zgodba, druga oseba. S to razliko da je mama te osebe (recimo da je Joži) vedela za prvo zgodbo in ves čas blebetala kako grdo od nje, kako nefer, kako bla bla bla ... ko sem že milijontič rekla, da pač je kar je, da sem preživela že marsikaj drugega in bom tudi to še vedno ni bilo miru ... kakorkoli ... napoved dohodnine smo oddali, v strahu, da bo spet takšen rezultat, ker sva imela spet oba dohodke. Ampak tokrat je bilo boljše, ker smo dobili nazaj 100.000,00 tolarjev. Super. In Jožives čas zatrjuje in govori, kako je to moj denar in kako ful fajn in kako je bilo tisto lani tako zelo grdo itd itd... Ja, dejansko je to moj denar (ali si morebiti razlagam narobe), kajti meni so vsak mesec trgali več kot 20% zasluženega zneska in jaz sem tista, ki sem spet vsak mesec poleg tega puščala denar. Za uslugo, ker se mi je zdelo fer, pošteno ... In danes grem po ta kupček vsa vesela, da bo dovolj za najemnino in ne bo treba razmišljati kako in kaj, z dobrim namenom, da pustim 20%. Se mi je zdelo dovolj. No njim se očitno ni, ker ko sem to dala, je bilo videti samo spreminjanje barve ... nato, kako je ta oseba padla v drug razred pri otroških dodatkih ... bla bla bla bla ... nihče ni niti z besedo omenil, da sem pa vendarle vsak mesec puščala denar in sem te otroške že krepko preplačala ... in kaj mi je bilo storiti? Pustila sem polovico denarja in drugo polovico vzela. Pa še to jim ni bilo prav. Se mi je zdelo kot da bi morala še enkrat toliko dati zraven. In to so naši družinski prijatelji?! Ne morem verjeti res ne, tako sem bila žalostna da mi je šlo na jok, ampak sem se zadržala zaradi staršev. Vse bi še nekako šlo, če ne bi leto prej tako pametovali in imeli toliko za povedati - letos so sami storili isto, oziroma po mojem mnenju še slabše. Še bolj grdo. Ampak sem bila tiho in sem šla. In bom tiho, ker se enostavno ne splača. Ker ni vredno. Bom preživela. Še vedno sem.
Ne vem, kako se tole bere, ker sem verjetno napisala popolnoma zmedeno in se vam res opravičujem, ker sem zasmetila tole temo, ampak morala sem napisati, ker res ne vem, zakaj vedno jaz nabašem na vse krivice tega sveta. Od kar vem zase, hočem biti fer in poštena, res se trudim, ker nočem nikomur ničesar dolgovati in cenim vse dobro kar mi nekdo stori in to tudi spoštujem, ko lahko in kakor lahko tudi vrnem, ampak očitno ne dovolj, ali pa delam premalo dobro. Ne vem, res ne vem. Pa če se ubijem ne vem kaj delam narobe. In ne vem, zakaj za vraga me potem to tako boli. Preklet bodi ta svet, pokvarjen...
): 
je moral pometati terase in dvorišče. Zdaj se mi pa štalca sveti kot iz škatlice.
Najprej bo na vrsti kakšen šal pozneje bi si pa rada naredila pulover... Res sm čist noter padla... Kot kakšna stara mamca sem, še hujši kronik k babi...
. Jaz ga nimam nikoli.
Sem bila tako pridna!
. Meni se pa ne da več, pa sem včasih tudi veliko.
.
